Več komunizma!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 20. marec 2015 / 01:00

»Moramo se zavedati, da smo zdaj v tržni ekonomiji. V tržni ekonomiji pač poskušamo razviti največjo mogočo kakovost in jo ponuditi trgu. Nismo več v komunizmu.« S temi besedami se je finančni minister Dušan Mramor odzval na očitke, da si nekateri izbranci v javnem sektorju zračunavajo previsoke honorarje za delo, ki ga opravljajo dodatno oziroma sredi rednega delovnega časa. Med temi intelektualnimi kapitalisti se je znašel tudi minister sam, čeprav z zneskom, ki je precej nižji od zaslužka njegove kolegice na šolskem ministrstvu. Načelno ima minister prav, a človeka, ki ne sodi v kategorijo izbrancev tipa Setnikar-Mramor in živi na robu preživetja, zamika, da bi jim ugovarjal in jim zabrusil: Ne manj, tudi v tržni ekonomiji bi rabili več komunizma!

Komunizem je pri nas kompromitiran in osovražen pojem. Mnogi ljudje so imeli z njim slabo skušnjo, zlasti tisti, ki so jim vodilni komunisti po drugi svetovni vojni zaplenili premoženje, jih zapirali, mnoge celo umorili. Po drugi strani pa je dejstvo, da je prav v tem režimu veliko ljudi, zlasti tistih, ki so pred vojno životarili kot vaški proletarci, zelo napredovalo. Tako rekoč vsi so se lahko šolali, dobili delo in spodoben zaslužek, država je postala veliko bolj socialna od tiste pred vojno. A tudi to je zdaj že zgodovina. Kmalu bo spet tako, kot je bilo v starih časih: če si imel delo, ni bilo slabo, ča ga nisi imel, si lahko le životaril. Klasičnega proletariata je sicer vse manj, zato pa vse več prekariata. Že zadnjič smo na tem mestu ugotavljali, da nas je vse več prekarnih delavcev. Prekarnih? To pomeni takih, ki imajo le negotovo in največkrat slabo plačano začasno zaposlitev. Namesto proletariata dobivamo prekariat, v njem pa smo enako ponižani vsi, fizikalci in intelektualci, moški in ženske, mladi in stari …

»Strah hodi po Evropi – strah komunizma. Vse sile stare Evrope so se združile za sveto gonjo proti temu strahu …« S tem znamenitim stavkom je Marx sredi 19. stoletja uvedel komunistični manifest. In zdi se, da je komunizem več kot poldrugo stoletje pozneje še vedno strašilo. Zlasti v obliki, ki jo obujata grška Siriza in španski Podemos in dražita evropske ministre tipa Wolfgang Schäuble, v čigar senci se sonči tudi naš Mramor. Kar se mene tišče, naj bom jasen: ne kličem, naj se vrne komunizem v nekdanji preživeti obliki. Rad bi le opozoril, da je treba v egoistični in elitistični univerzum neoliberalnega kapitalizma uvesti nekaj elementov izvornega komunizma. Beseda komunizem pa izvira iz latinskega pridevnika »communis«, ki pomeni skupen. Hočem reči, da je treba v kapitalistično zasebništvo in egoizem povrniti več skupnostnega. Saj je že zdaj veliko takih, ki delajo za skupnost, izpostavimo samo naše gasilce pa karitas in druge prostovoljce in humanitarce. Pa za svoje delo v blagor skupnosti ne zahtevajo nobenih honorarjev, češ da smo zdaj v tržni ekonomiji in ne več v komunizmu …

Za več komunizma v tržni ekonomiji nam torej gre. V tej zahtevi se ni treba opirati na Marxov Kapital; zdaj je v modi Kapital v 21. stoletju, ki ga je napisal francoski ekonomist Thomas Piketty. Ta v obstoj kapitalizma ne dvomi, vendar bi morali z globalno davčno politiko zmanjšati neenakost, ki jo poraja. Rešitev je globalni davek na kapital v višini pet do deset odstotkov, zlasti za najbogatejše. Pikettyjev Kapital za razliko od Marxovega ni za ukinitev kapitalizma, ampak za njegovo regulacijo. Dodajmo: za njegovo komunizacijo. Za nasip skupnostnega proti cunamiju tržne ekonomije.