Zakaj bi se postili?

Po pustnih norčijah je na­stopil čas posta. To je čas, ko se mnogi ljudje odrečejo alkoholu, mesu, sladkarijam, cigaretam ali drugim stvarem, ki jih sicer uživajo. Post traja do velike noči.

Nikoli nisem prav resno jemala postnega časa. Ko sem bila mlajša, se mi je zdela to le še ena izmed kapric odraslih ljudi. Kaj večjega in koristnega nisem videla v tem. Najbrž je to zato, ker se ni nihče pogovarjal z otroki o pomenu posta. Bil je post in pika. To je za dojemanje in spoznanja premalo. Določati nekaj brez pomena in razlage je slaba popotnica. Vse pridige in nauki padejo mimo ušes, če niso izrečeni s pravim namenom.

Danes se o postu pogovarjamo drugače. Nič več pridigarsko in bogaboječe, ampak človeško in domače. Post ni več zapoved, ampak je osebni izziv za vsakega, ki si ga izbere. Vsaka izbira, vsak izziv krepi duha. Izbira nam daje možnost odločanja. Kot bi imel v rokah nož, s katerim režeš kruh. Je dober občutek, ki so ga mnogi prodali za lažno varnost. Nož, s katerim bi morali sami rezati kruh, so dali v roke drugim. Postni čas je priložnost, da izberemo nekaj zase. Nekaj zdravega, nekaj boljšega, nekaj koristnega. Ni treba, da je to samo postni čas. Lahko je to vsak dan. Ne glede na čas in na izziv, ki si ga postavimo, je to koristno. Z odrekanjem nečemu se učimo kontrolirati naše potrebe. Če me žene želja po sladkem, je najlažje, da pojem čokolado. Zadovoljim potrebo in živim naprej. Lahko pa se odločim, da ne pojem čokolade. Postavim si izziv. Ampak zaradi tega izziva je moje odločanje bolj zavestno in zadovoljevanje potreb bolj smiselno. Ko je izziv postavljen, se človek sreča sam s seboj. Post ni dokazovanje ali tekmovanje. To je zgolj in samo krepitev volje. Neka trdna odločitev v človeku, da bo nekaj storil, dokončal, se zavezal. Tega manjka tako otrokom kot odraslim. Trud je postal tako rekoč odvečna stvar.

Ko se z otroki pogovarjam o postu, različno reagirajo. Nekateri že v startu iščejo lažje načine in predlagajo izzive, ki to sploh niso. Že vedo, da je to nekaj težkega. Post ni zanje. Ostanejo pri starih navadah in vzorčkih. Takšni otroci ne potrebujejo pridige o tem, kako bi se jim krepila volja. Potrebujejo odraslega človeka, ki ga občudujejo in jim pokaže, kako se to počne. Enkrat, dvakrat, trikrat. Potrebujejo manjše korake, krajši čas, lažje izzive za začetek. Problem današnjih otrok je, da se jim zdi vse težko. Zato se sploh ne lotijo izzivov. Če se pogovarjamo z njimi, če jim pomagamo čez to območje lagodja, jim bo uspelo. Ni lepšega, kot videti otroka, ki doživi osebno zmago. Takšen otrok postane sam sebi najboljši prijatelj in zaveznik. Otrok, ki zdrži en teden brez nečesa, kar mu sicer veliko pomeni, bo spoznal, da to ni nič težkega, in si bo postavil vsakič daljše in večje izzive. Dobro je, da so to njegovi izzivi, saj ni veliko vredno, če jih postavljamo odrasli. Otrokom manjka vztrajnosti in vzdržljivosti. Zato je tudi najmanjši korak v to smer veliko vreden.

Včasih je veljalo, da moraš najti nadomestilo, če se nečemu odrečeš. Da je potem lažje. Kadilci so v boju s cigaretami začeli jesti sladkarije. Tako se samo zamenja ena odvisnost z drugo. Post ima drugačen namen. Ko se odrečeš, se srečaš sam s seboj. Je to tako težko? Včasih je. Biti sam s seboj je danes privilegij. Si ga želimo ali od njega bežimo? Tja do pomladi in še vse dni imamo čas, da zaživimo sami s seboj. V naši uničevalni kulturi je premalo zavedanja o tem, da smo ljudje dobri. Post za mnoge preveč diši po trpljenju. Njegov pravi okus je veličina.

Ne bom vas spodbujala k odrekanju. Lahko vam naštejem le nekaj postnih idej, ki sem jih nabrala v tem času. Nekatere izmed njih imajo vrednost že med postnim časom, druge pa pokažejo svoje učinke v kasnejšem času. Nabor izzivov: vsa družina brez uporabe telefona (zviša se nivo osebne komunikacije, izboljša se logistika, poveča se zaupanje), brez gledanja televizorja in brskanja po računalniku (po začetni napetosti se vzdušje izboljša, poveča se sodelovanje pri družinskih opravilih, bližina je skoraj otipljiva), brez jamranja, brez preklinjanja, brez tožarjenja, brez izgovorov… Bi šlo?