Vsi smo lisice, le eni so bolj

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 17. februar 2015 / 09:38

V Galeriji 14 na Bledu so prejšnjo soboto odprli razstavo grafik in slik z naslovom Zelo slovenska grafika. Po slovenskem gozdu lisic smo se sprehodili z avtorjem lisičjega tropa Črtomirjem Frelihom.

Bled – Verjamem, da mnogi prek različnih medijev vsakodnevno spremljate, marsikdaj pa na lastni koži tudi doživljate, vso radost in hkrati žalost aktualnega stanja v državi. Zdi se, da je tovrstni mehki nadzor vsega, kar se dogaja okrog nas, skorajda neizbežen, kar v nadaljevanju od nas običajno zahteva tudi lasten kritičen pogled na vse skupaj. Kar je seveda zelo v redu, saj je angažiran državljan božja mast za vsako demokratično družbo. Če ste se v uvodnih besedah prepoznali, si preprosto morate ogledati aktualno razstavo grafik in slik v Galeriji 14 Studia Černe na Prešernovi cesti 14 na Bledu. Avtor predstavljenih likovnih del, slikar in grafik Črtomir Frelih, redni profesor za grafiko na Oddelku za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, je posebno v zadnjih letih v svojih likovnih ciklih prvovrstno družbeno aktualen in v svojem umetniškem izrazu izjemno luciden.

V sebi lastnem duhovitem tonu avtor svoj satirični pogled na družbeno realnost tokrat naznanja na razstavi z naslovom Zelo slovenska grafika. Na vprašanje, zakaj je njegov osrednji motiv lisica, ne ovca in volk, ki sta morda bolj »slovenski« živali, odgovarja: »Lisica je kultna žival slovenske bivanjske kulture. Najbrž bi kdo rad videl lipicanca ali kakšno drugo večjo žival, a je stvar dokaj jasna. Slovenci nismo veliki in močni, smo pa zviti, zaradi česar smo se tudi obdržali na tem evropskem križišču,« je prepričljivo duhovit Frelih, ki nadaljuje, da Slovenci poznamo lisice tako na panjskih končnicah kot v otroških pesmih, v ljudskih basnih in bajkah, ne pojavijo se zaman v filmski klasiki Butnskala, aktualni Prešernov nagrajenec pa nam je v stripu dal Zvitorepca. Črtomir Frelih z lisičjo metaforo nikogar ne obtožuje in ne predpisuje, kaj je recimo treba narediti, ampak zgolj osvetljuje in komentira situacijo. »Želim pokazati, kje lisice so in kaj počnejo. Zraven pa jim nastavljam pasti v obliki grafik. Nekatere izmed njih so se tokrat pustile ujeti v galerijo.« Kot še dodaja, je ta prislovična slovenska razklanost na ene in druge prav moteča, zato je svojo reakcijo intenzivno iskal v nekem humornem odzivu, saj je dejstvo, da mora zadnja leta v Sloveniji vse, kar se zgodi, imeti neko politično ozadje, četudi gre na primer le za vreme, že malo duhamorno. Frelihove lisice nas tako vodijo v razmislek o prostoru in času, v katerem trenutno živimo, ter o razmerjih, ki se pletejo v njem.

Pri tem avtorjeva vsebinska angažiranost ne podlega niti ne narekuje tehnologije izdelave grafike. »Grafika je še vedno likovna disciplina, s katero ni šale. Za podobami, ki jih umeščam v likovno polje, je dolgotrajen tehnološki in likovnoteoretski študij, pri katerem osmišljam stvari na način, v katerem sem mogoče bolj komunikativen, kot sem bil pred leti, ko je bil moj likovni izraz bližji abstraktnim podobam. A povečana komunikativnost nima nobenega popusta pri zahtevnosti izdelave,« razloži sogovornik in nadaljuje, da je pri tem izjemno pomembno, kaj se pri zgodbi dogaja kot literarni kaj pa kot likovni zapis. Tudi črke imajo namreč obliko, zato ni lahko najti likovne vrednosti literarnega zapisa. »Najprej naredim zapis v fizični obliki, saj mi ta določa nadaljnji koncept dela. Zapis je rizik, ki si ga postavim in potem upam, da bom iz tega izvlekel grafično pripoved. Literarni zapis po svojem nastanku nikoli ne sme biti utesnjen,« je prepričan Črtomir Frelih; da pa so druge oblike veliko bolj fleksibilne in lažje živijo okrog zapisa. Frelihove grafike so po svoji teksturi mogoče celo nekoliko »grafitarske«.

Njegova dela so igriva, na trenutke celo zelo čutna. Tak učinek dosega s tehniko v današnjem času sicer bolj poredko upravljane kolagrafije, ki mu omogoča natančen in premišljen odtis. Gre za neke vrste kolažni tisk, pri čemer je Frelih razvil lastne avtonomne postopke izdelave grafike. Umetnik tiska skoraj do roba, saj se želi znebiti pregovorne dekorativnosti grafike. Imamo občutek, kot da do »grafičnega početja«, kot sam pravi, želi vzdrževati enako kritično distanco kot do dogajanj v družbi. Grafike kot take ne malikuje, čeprav je pogosta v njegovem likovnem ustvarjanju. »Če ne bi bila situacija taka, kot je, in okoliščine v družbi konfliktne, se s tako grafiko verjetno ne bi ukvarjal. Tako pa hočem, da je na zunaj grafika bolj kot dekorativni kos za na steno videti kot plakat, letak, proglas,« še pove »likovni lisjak« in v zanj značilnem umirjenem tonu doda, da s tem ne zapušča klasične grafične forme. »Če so bili moji prejšnji ciklusi v duhu ljubljanske grafične šole, so ti zdaj odsevi bohinjske gozdne šole. Ta ima z leti zame veliko večji pomen,« je iskren Nomenjčan Črtomir Frelih, ki živi in ustvarja tako v Radomljah kot v Bohinju.