Julija in Slovenci

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 6. februar 2015 / 10:42

Včeraj so v Prešernovi hiši odprli razstavo Prešernov Sonetni venec. V njem je avtor prepletel tri prevladujoče teme – ljubezen, domovino in poezijo.

Sonetni venec velja za eno največjih Prešernovih mojstrovin in je v vseh pogledih vrhunec njegove poezije. Lani je minilo 180 let od njegovega nastanka, saj je Sonetni venec pesnik prvič objavil v samozaložbi 22. februarja 1834 kot prilogo Ilirskemu listu (Illyrisches Blatt). Oblika Sonetnega venca je bila povzeta po tako imenovani sienski akademiji iz 15. stoletja, iz časa renesanse. Torej gre za štirinajstvrstični klasični italijanski sonet z izjemno izpopolnjeno pesniško obliko, Prešeren pa ji je v petnajstem sonetu dodal še akrostih Primicovi Juliji. Prvi in zadnji verzi vseh sonetov se berejo trikrat – zadnja vrstica posameznega soneta se ponovi kot prva v naslednjem sonetu, tretjič pa v magistralu. To nam „razloži“ tudi sam pesnik z verzom „magistrale: pesem trikrat peta“. V Sonetnem vencu je avtor prepletel tri prevladujoče teme: ljubezen, domovino in poezijo.

»Za Sonetni venec je veljalo predvsem, da ga je pesnik namenil neuslišani ljubezni Primicovi Juliji, a je ob bolj temeljitem branju kaj hitro jasno, da je ljubezenski motiv zgolj ena od tem venca. Posebej je seveda poudarjena v magistralu. Prešeren je Julijo spoznal leta 1833 v trnovski cerkvi, vse do zaroke z njegovim sošolcem Josefom von Scheuchenstuhlom pa je veljala za njegovo pesniško muzo. Sam jo primerja z Lauro oziroma Beatrice, sebe pa primerja s Petrarko oziroma Dantejem,« razloži avtorica razstave Jelena Justin, ki jo je pri tem najbolj presenetilo dejstvo, da je zgodba soneta v veliki meri pomembnejša, ko gre za narodno zavednost in ljubezen do naroda in domovine.

Leta 1933 sta Čop in Prešeren v tako imenovani slovenski abecedni vojni izborila zmago nasproti starejšim slovenskim izobražencem. Čop je Prešerna usmerjal, da je treba pisati v materinem jeziku tudi zahtevne pesniške oblike, kot so sonet, jambski enajsterec, kvartine in tercine, na sodoben način po formah antike, renesanse in romantike. Narod se konstituira skozi poezijo na višji ravni, sta bila prepričana. V tem smislu je Sonetni venec močno usmerjen h kultiviranju slovenskega jezika. Pesniška oblika soneta se v tem smislu pojavi tudi kot mitična oblika. »Vedeti moramo, da bi Prešeren lahko pisal v nemščini in bi bil zagotovo danes med največjimi evropskimi poeti, iz narodne zavednosti pa se je odločil za materni jezik,« meni Jelena Justin, ki je vse tri omenjene vzroke za Sonetni venec vzela tudi za izhodišče razstave. Na panojih so predstavljeni vsi trije povodi, v vitrinah pa različne izdaje Sonetnega venca, odkar je bil ta prvič objavljen, pri čemer so z nekaterimi izvodi avtorici na pomoč priskočili tudi v Mestni knjižnici Kranj, na ogled so prevodi, pri katerih je zanimivo videti, kako so prevajalci zapisali akrostih. V nadaljevanju pa so predstavljeni tudi nekateri slovenski pesniki, ki so se tudi lotili soneta, med njimi France Balantič, Janez Menart, Boris A. Novak, Matej Krajnc, Janko Moder, Mitja Šarabon in Valentin Cundrič.

Vhodni galerijski prostor pa razstavo likovno originalni linorezi Sonetnega venca Mihe Maleša, ki jih hranijo v Gorenjskem muzeju. Gre za grafike, ki jih je slikar izdelal leta 1937 in so potem tudi izšle v bibliofilski izdaji. Na ogled je trideset linorezov, po dva za vsak sonet, spodaj pa je Justinova dodala še sonete, ki jih je Prešeren objavil leta 1834, in nekoliko predrugačene iz Poezij iz leta 1846/47. Pesnik je pesnitev v dvanajstih letih nekoliko spremenil tako v pisavi kot z nekaterimi novimi znaki, kot so recimo č, š in ž.