Krajine fotografira tako, da odsevajo njegovo notranjost

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 4. februar 2015 / 12:26

Janez Bogataj je svojo fotografsko pot začel v fotoklubu, ki ga je v Gorenji vasi ustanovil in vodil legendarni Vlastja Simončič. Nadaljeval je kot fotoreporter Mladine, potem pa poniknil v 15-letno branje in se na slovenski fotografski sceni ponovno pojavil zlasti dvakrat: leta 2004 s fotomonografijo Pastorala in v začetku 2014 z razstavo Sonata za sonce in meglo. Oba opusa ga uvrščata v vrh slovenske avtorske fotografije.

Me prav zanima, koliko Kranj­čanov ve, da med njimi živi fotograf, ki je imel v prestolnici eno najboljših razstav v letu 2014 in bil za­njo predlagan tudi za nagrado Prešernovega sklada …

»Ja, v Galeriji Fotografija so me predlagali za nagrado, vendar ni šlo. Kot fotograf je očitno izjemno težko priti do te nagrade, mislim, da je že 30 let ni nihče dobil.«

Kje te poznajo bolj: v Gore­nji vasi v Poljanski dolini, kjer si bil doma, v Kranju, kjer že vrsto let živiš, ali v Ljubljani, kjer si fotografsko najvidnejši? Kateremu od teh krajev najbolj pripadaš?

»V Gorenjo vas še zmeraj zelo rad prihajam. Tisti, s katerimi sem se včasih dobro poznal, me še zmeraj poznajo, čeprav imamo samo še bežne stike, sicer pa ne vem, koliko ljudje sploh vejo zame. V Kranju se nisem posebno vključeval v življenje, v Kranj sem se umaknil iz Ljubljane, ko sem se odločil, da se bom posvetil branju in bolj umirjenemu življenju. Imam pa vseeno stike s kar nekaj ljudmi. Leta 2005 so mi v Gorenjskem Muzeju pripravili lepo predstavitev knjige Pastorala, kot Vitrino meseca, pa tudi v Gorenjskem glasu so me takrat lepo predstavili. Seveda pa imam še zmeraj največ prijateljev in znancev v Ljubljani, kajti v času, ko sem živel v Ljubljani in delal za Mladino, sem živel tudi najbolj družab­no življenje.«

Povej nam še kaj o lanski ljubljanski razstavi. Sonata za sonce in meglo je bil njen naslov, postavljena je bila v ugledni Galeriji Fotografija na Mestnem trgu, vodi jo Barbara Čeferin …

»Da je prišlo do te razstave, je trajalo nekaj let. Začelo se je leta 2008, ko sem začel fotografirati s profesionalno digitalno fotografsko opremo. V letih 2009 in 2010 sem zelo intenzivno fotografiral v Beli krajini, na ljubljanskem Barju, ob Cerkniškem jezeru, v Bohinju in drugje po Gorenjskem in tako je nastala velika zbirka fotografij. Potem sem leta 2012 iz tega materiala sestavil knjižico, ki sem ji dal naslov Sonata za sonce in meglo – zato, ker so bile vse fotografije posnete zjutraj, v času, ko se začne dvigati megla in posije sonce. Ko sem prinesel to knjižico Barbari Čeferin, mi je kmalu ponudila, da bi lahko iz tega naredili razstavo v njeni galeriji. Tako je bilo konec januarja 2014 odprtje razstave. Fotografije so v metrski velikosti in izdelane na platnu, tako da dajejo slikarski občutek.«

»V Bogatajevem vizualnem skladanju sta osrednji glasbili sonce in megla. S podob zazvenijo tišina, samota in nekakšen panteistični kozmični red, ki boga istoveti s svetom, z naravo.« Tako je ob tvoji razstavi zapisala Renata Štebih, sodelavka Galerije Fotografija. To so močne besede. Pomenijo namreč, da lahko vrhunski fotograf s pomočjo kamere ugleda pod videzom skrito bistvo sveta, kot kak filozof ontolog. Pri čemer videz, ki ga ustvarjata sonce in megla, ni nekaj odvečnega. Nasprotno: šele skozenj se razodene, kar je skrito …

»Nasploh se trudim, da s fotografijo ne bi pokazal samo odseva neke realnosti, ampak še nekaj, kar bi bilo lahko odsev duševnega stanja, ki ga razvijam skozi branje literature in filozofije in z razmišljanjem v samoti in tišini.«

Odprtje tvoje razstave je počastil tudi v Parizu živeči filozof Evgen Bavčar. Ta slepi, a globokovidni mož uteleša svojevrsten paradoks – je fotograf! Imel je tudi vodstvo po tvoji razstavi. Gotovo je povedal kaj izbranega?

»Z Evgenom se poznava že zelo dolgo in zmeraj sem občudoval njegovo voljo in delavnost, da je kljub slepoti prišel do tako izjemnega znanja. Vedno sem vesel pogovora z njim, kajti oba se na neki način ukvarjava s filozofijo in fotografskim ustvarjanjem. Zelo se mi je na primer zdelo zanimivo, ko sem mu opisoval šop trave ob jezeru, in je on rekel, da vidi podobo trepalnic.«

Če prav vem, je poznanstvo z Evgenom Bavčarjem in daljše bivanje v Parizu pomembno za tvojo fotografsko formacijo. In ne nazadnje: izbor tvojih fotografij je za svojo fotografsko zbirko odkupila slovita Bibliotheque Nationale de France …

»Za moje vztrajanje v fotografiji in branju ima verjetno največjo zaslugo gospod Jean-Claude Lemagny, ki je vodil fotografsko zbirko v Bibliotheque Nationale v Parizu. Ugotovil sem, da je on človek, ki ima mogoče celo najboljši pregled nad svetovno fotografijo, kajti k njemu so vsak dan prihajali fotografi iz celega sveta in če te je prosil, da bi mu poklonil fotografije za svojo zbirko, je bilo to že zelo dobro priporočilo. V stiku z njim sem bil od leta 1987. Tako sem leta 1990, ko sem končal zadnjo serijo za knjigo, prišel k njemu v upanju, da bo razumel moje delo. Ko sem mu razložil in pokazal slike, je takoj rekel, da so te fotografije nekaj zelo, zelo osebnega. Takoj mi je ponudil, da bi jih odkupil po 2000 frankov. Ko sem mu rekel, da sem precej brez denarja, je šel takoj na banko in mi dal 4000 frankov, potem me je pa povabil še na kosilo. Preostali denar mi je poslal kasneje. Leta 1992 mi je pa eno fotografijo objavil še v Revue de la Bibliotheque Nationale.«

Za boljše razumevanje tvojega fotografskega opusa se vrniva na začetek. Tvoj prvi učitelj v fotoklubu Gorenja vas je bil mojster Vlastja Simončič, ki te je tudi sam s ponosom omenjal kot svojega učenca. Kako se ga spominjaš?

»Tovariš Vlastja, kakor smo ga morali imenovati, je imel na začetku name res velik vpliv, kajti če ne bi spoznal njega, se s fotografijo verjetno ne bi ukvarjal. Njegova izjemnost je bila poleg tega, da je bil odličen fotograf, tudi v tem, da je znal tako navdušiti za fotografijo, in kamorkoli je prišel, je ustanovil uspešen fotoklub. Poznam kar nekaj uveljavljenih fotografov, ki so začeli kot njegovi učenci.«

Bil si fotoreporter Mladine. Kaj vse si fotografiral, kje so zdaj te fotografije?

»Na Mladino sem prišel poleti 1979, čeprav sem honorarno že prej sodeloval z njimi. Imel sem srečo, da sem lahko fotografiral ravno to, kar me je takrat najbolj zanimalo. To so bili razni koncerti in kulturne prireditve in nasploh vse, kar zanima mlade ljudi. Precej sem se družil z literati in za njih fotografiral. Posebno veliko sem sodeloval s skupino Pankrti, zanje sem delal reklamne fotografije, za njihov Rdeči album sem naredil tudi fotografije za ovitek plošče. To obdobje je trajalo nekako do 1988, ko sem se počasi umaknil iz Mladine. Vsega se je nabralo za več kot 21.000 posnetkov, zdaj jih hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.«

V tvojem življenju je obdobje, ko te skorajda ni, ko se v javnosti ne pojavljaš prav veliko – od 1990 do 2004; tega leta pa izide tvoja imenitna fotografska monografija Pastorala. Kaj si počel tistih petnajst let?

»Vsa leta, ko sem delal za Mladino, sem vzporedno z reportersko fotografijo delal še na svoji osebni, to pa so pokrajine. Te stvari so mi vedno tudi največ pomenile. Tako sem do leta 1990 naredil obsežen opus, za katerega me je gospod Lemagny v Parizu prepričal, da bi ga moral spraviti v knjižno obliko. Tudi sam sem imel to željo, zato sem začel iskati založbo. Kmalu se je pokazalo, da to ne bo lahko, zato sem ugotovil, da bi bilo dobro, če bi začel delati tudi na tem, da bi se izpopolnil v poznavanju svetovne literature, filozofije in nasploh zgodovine umetnosti. Popolnoma sem se umaknil iz Ljubljane v Kranj. Tako se je začela 15-letna pot branja po 11 ur na dan, razen nekaj mesecev poleti, ko sem delal, da sem zaslužil denar za preživetje, pa še takrat sem ves prosti čas bral. Vmes sem se naučil tudi branja v angleščini, tako da sem bral dopoldne v slovenščini, popoldne pa v angleščini. Konec leta 2004 se mi je uresničila želja, ker je izšla moja fotomonografija Pastorala; opremil sem jo s citati iz knjig, ki sem jih bral. Po tistem nisem več bral tako intenzivno.«

Pomembna je tudi razstava, ki si jo imel leta 2008 v Cankarjevem domu. Kaj si postavil na ogled takrat?

»Leta 1983 sem posnel obsežno serijo portretov slovenskih pisateljev, ki jih takrat nisem nikjer javno predstavil. Ravno ob 25. obletnici njihovega nastanka, to je leta 2008, sem portrete prvič razstavil. Razstava je bila v galeriji v Cankarjevem domu. K tem me je prepričala pisateljica Ifigenija Simonović, ki je prispevala tudi spremni tekst.«

Na katera od svojih del si najbolj ponosen, katera so za tvoj opus najbolj značilna?

»Do leta 1986 sem delal samo običajno fotografijo. Leta 1987 je pa nastala najbolj prelomna serija v mojem opusu. Takrat sem začel ustvarjati tako, kot sem že omenil: da fotografija ni samo odsev neke realnosti, ampak nekaj, kar je popolnoma mojega. To so samouničevalsko deformirane slike, ki so nekak odsev mojega takratnega življenja. Iz te serije je bila ena od fotografij objavljena v Revue de la Bibliotheque Nationale. Druga najbolj pomembna serija pa je zadnji del iz knjige Pastorala. To so fotografije iz leta 1990, ki predstavljajo poti, ki prihajajo iz teme in so narejene na način, ki je tudi čisto moj. Kot tretja najpomembnejša serija je pa lanska razstava, o kateri sem že govoril.«

Najprej si bil fotoreporter, zdaj si umetniški fotograf. Kaj smemo iz tvoje fotografske delavnice še pričakovati? Oziroma: kaj bi rad še naredil?

»O bodočem delu je z gotovostjo težko govoriti, ker je ustvarjanje zmeraj stvar trenutnega navdiha. Glede na to, kaj sem naredil in kaj delam trenutno, bi lahko rekel, da bo pokrajina verjetno ostala moja najbolj pogosta tema, kajti skozi njo najbolje izpovedujem svoje občutke.«

Spremljaš delo drugih fotografov pri nas in po svetu? Koga najbolj ceniš?

»Sodobno fotografijo spremljam bolj površno, kajti produkcija je tako obsežna, da bi se moral ukvarjati samo s tem, da bi lahko dal kakšno mnenje. Od slovenskih fotografov se mi zdi, da je najboljše stvari naredil Stojan Kerbler v 70. letih prejšnjega stoletja.«

Kam gre sodobna fotografija – in ti z njo?

»Kakor jaz opažam te reči, postaja fotografska tehnika v digitalni fotografiji vedno bolj poenostavljena in kvalitetna. To jemljem kot nekaj pozitivnega, kajti ni se mi potrebno več toliko ukvarjati s tehničnimi zadevami, ampak se lahko še bolj posvetim kompoziciji, estetiki in sporočilnosti fotografije, kar me tudi najbolj zanima.«