Misel je kot veter

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 3. december 2008 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Nedelja, 15. julija

Tudi današnji dan začnem s plavanjem v Kolpi. Bregova reke, nad katero se lenobno vleče koprenasta meglica, sta ukleščena v visoko kamnito gmoto, na gosto poraščeno z gozdom. Je še kje na svetu mogoče zreti v tako popolno podobo raja?

Konice dreves se navidez samodejno premikajo. Pomislim, kako zelo mogočna in brezmejna je moč vetra, ki nam je neviden. In misel je kot veter: nevidna in močna. Zato se z mislijo ne smemo igrati. Zato morajo biti naše misli vedno pozitivne. Obljubim si, da bom svoje misli od zdaj nadzirala vsako sekundo dneva in da jim ne bom dovolila, da me zapeljejo v melanholijo ali v obup.

V resnici smo ljudje svet in življenje obrnili na glavo. Naredili smo ga bolj neizprosnega in zapletenega, kot dejansko je. Namesto da bi se odrasli učili in ravnali po otrocih, po njihovi vedrini, preprostosti, brezskrbnosti in neobremenjenosti, otrokom vsiljujemo in jih obremenjujemo s svojimi strahovi ter negativnimi življenjskimi izkušnjami, ki smo jih v bistvu priklicali sami. S svojimi negativnimi mislimi. V resnici je življenje in vse, kar nam to prinaša, sila preprosto. Pravzaprav se nam dogaja tisto, kar mislimo. In kar se mene tiče, ne le, da verjamem, da bom ozdravela in še dolgo let živela v tuzemnem raju, o tem sem stoodstotno prepričana. Nobena znanstvena, se pravi razumljiva in dokazljiva diagnoza me ne more prepričati v nasprotno.

O meglici, ki se je še pravkar vlekla po vodni gladini, ni več ne duha ne sluha. Uležem se na breg reke in se v mislih »bilociram« v svoja zgodnja otroška leta. Stara sem dobri dve leti in se brezskrbno sprehajam po cvetlični ulici na ljubljanski tržnici. To je po tisti ulici, ki je z leve in z desne obdana s »štanti«, ki jih šibijo vedra z rožami. V roki držim kos črnega kruha, namazanega z domačo slivovo marmelado. Razen na kruhu, imam debelo plast marmelade tudi okrog ust. Še pred desetimi minutami sem s sestro Evo ubogljivo sedela doma na divanu in opazovala mami, ki nama je pripravljala zajtrk. Izrabila sem prvi ugodni trenutek in jo popihala čez odprta kuhinjska vrata. Pomeni, ušla sem od doma.

Oblečena v karirasto flanelasto srajčko in v kratko nabrano krilce z naramnicami in s pasom, potegnjenim nad trebuh, obuta v žabe, ki so se v predelu kolen napihnile v dva majhna balona ter s kosom kruha v roki, zavijem s cvetlične ulice na Tromostovje. Usedem se na rob pločnika in kot angel brezskrbna opazujem življenje, ki se precej ležerno odvija okrog mene. Še zdaj imam v ušesih zvok zavor in cingljanje tramvaja.

(Se nadaljuje.)