Od Troje do trojke

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 1. februar 2015 / 06:00

V zadnjem tednu je bilo v našem dogajanju nenavadno veliko (staro)grškega. V soboto je bila v Cankarjevem domu premiera dramatizacije Homerjeve Iliade, ki jo je podpisal režiser Jernej Lorenci. Velik gledališki in siceršnji podvig. Vso Evropo in še zlasti njeno evrsko območje pa zanima, kako bo po zmagi levice na nedeljskih parlamentarnih volitvah v Grčiji. Zmagovita stranka Siriza (s poudarkom na prvem i) in njen voditelj Aleksis Cipras napovedujeta odpoved pokorščine diktatu trojke in Nemčije in konec vsiljenega in pretiranega varčevanja.

Varčevanje in pokorščina nista bili nikoli grška odlika. Ta narod kot celota ni nikoli živel od trdega dela. V filmski uprizoritvi Iliade (Wolfgang Petersen, 2004), ki smo jo videli pred leti, je lepo razvidno, da so za boj sposobni in svobodni moški med Grki živeli od vojne, vsakdanje in mukotrpno delo je bilo domena sužnjev in žensk. Svobodnjaki so vsakih nekaj let uprizorili vojni pohod, si priborili velik plen in se z njim vrnili domov; ko je plena zmanjkalo, so šli na novo vojno. V primerjavi s sarajevskim atentatom in razlago začetka prve svetovne vojne bi lahko rekli, da je bila Parisova ugrabitev lepe Helene le (dobrodošli) povod, da so se Grki odpravili nad Trojo; dejanski, ekonomski motiv pa je bil v načrtu, da jo osvojijo in izropajo.

Če bi bili Grki danes tako močni, kot so bili v stoletjih pred Kristusom, bi zbrali vojsko, se podali nad Frankfurt in Berlin, izropali evropsko in druge banke, jih porušili in se vrnili k toplemu morju. Angela Merkel, Mario Draghi, Jean-Claude Juncker in kompanija bi bili ob glavo; če bi imeli srečo, bi jih odpeljali s seboj kot talce z grožnjo, da jih bodo pobili, če bi s severa prišli še kakšni finančni opomini. Si predstavljate, da bi Aleksandru Velikemu, ki je osvojil svet od Sredozemlja do Indije, kdorkoli pošiljal opomine, naj vrne izposojeni denar!? Ne, tega si še misliti ni mogoče. Pač pa je vsa naša kultura še vedno prežeta s primerami in besedami iz Iliade, ki je ob Bibliji temeljna zgodba Zahoda. Jabolko spora, Ahilova peta, trojanski konj in drugi frazemi so del našega vsakdanjega jezika. Grki na obali pred Trojo kar naprej nekaj razpravljajo in se dogovarjajo – spominjajo na sodobni parlament in demokracijo. Pred Trojo ni trojke, pač pa so njeni proučevalci odkrili, da vsebuje tri ravni ljubezni. Svetlana Slapšak, velika poznavalka antičnih svetov, jih razloži, kot sledi. Heteroseksualna ljubezen je najnižja, je tako rekoč sinonim za posilstvo in nasilje. Primer je Ahilovo razmerje s sužnjo, ki si jo vzame kot vojni plen; ko mu jo prevzame Agamemnon, to zbudi Ahilovo jezo. Višja od heteroseksualne je homoseksualna ljubezen, npr. prijateljstvo med Ahilom in Patroklom. V prizoru, ko pride starec Priam prosit Ahila za truplo sina Hektorja, nad katerim se naposled oba zjočeta, pa se razkrije ljubezen na najvišji ravni, kot človekoljubnost …

Starogrške zgodbe nas torej še zmeraj navdihujejo. Vprašanje, ki je najbolj aktualno zdaj, pa je, kako se bo razpletlo zapleteno in nič kaj ljubeznivo razmerje med sedanjo Grčijo in upniki, ki so ji posojali denar. Mediteransko nastrojenim Grkom je dovolj odrekanja in varčevanja, kakršnega jim nalaga germanski sever. Bo prišlo med upniki in dolžniki do nove trojanske vojne, tokrat na finančnem polju? Iliadi pri Homerju sledi Odiseja, vojni sledi vračanje domov. A to pot ni plena, dom je zadolžen in Cipras ni Odisej. Kako prav bi mu prišlo nekaj Ahilovega srda in poguma in Odisejeve zvitosti!