Ministrant pa ne bo in pika!

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. januar 2015 / 12:23

V srcu te nosim, 4. del

... »Matije ni bilo doma, a ko je izvedel, da smo se fotografirali, me je prvič, kar sva bila skupaj, udaril. Kričal je, da me bo ubil, če ne vržem klobuka v vodo, ki je tekla blizu kovačije. Takrat sem spoznala, da je mleko dokončno prekipelo. Zagrozila sem mu, da bom šla, da tako ne gre več naprej. Ni treba, mi je čez čas odgovoril, grem raje jaz. Naslednje jutro smo ga našli obešenega …«

Angelci ni bilo lahko. Sovaščani so začeli govoriti, da vsakega moškega, ki ga dobi v roke, začara, ga zastrupi ali kako drugače spravi pod rušo zgolj zato, da potem pobere njegove prihranke in živi razuzdano. Govorice so prišle na ušesa tudi miličnikom. Nekoč so prišli ponjo ter jo odpeljali s seboj na zaslišanje. Še dobro, da so o Matiji že sami imeli zajeten fascikel dokumentov, o Tonetovi bolezni in njegovem neizogibnem koncu pa ji je potrdilo napisal zdravnik, ki ga je zdravil.

»Zaradi grdih govoric so me odpustili tudi v gostilni, v kateri sem bolj ali manj redno delala vrsto let. Bali so se, da bodo izgubili stranke, saj so se menda bale, da jim bom zastrupila pijačo. Po drugi strani sem bila še zmeraj zelo prijetna na pogled, zato je bilo takšnih, ki so prihajali ponoči, da bi jim odprla, kolikor hočeš. Bili so prepričani, da bodo pri meni dobili dober seks, zato so bili pripravljeni tudi tvegati,« se je iz moške pohote z veseljem ponorčevala.

Na pamet mi je zrecitirala imena pohotnežev, pri vsakem pa je dodala še kakšno anekdoto, da jo je bilo res zanimivo in sočno poslušati.

Kot je sama dejala, se za vsako rit najde palica in tudi za njeno se je.

»Na neki pustni veselici sem spoznala Jožeta. Bil je vesel, postaven fant, malo mlajši od mene, o njem se je širil glas, da je imel že vse ženske v fari pod sabo. A me to sploh ni motilo. Na začetku sem se z njim rada družila predvsem zato, ker je dobro plesal. Takrat sem že delala v litijski predilnici, finančno sem si opomogla, otroci – moji lastni in tudi tisti, ki sem jih priženila – so me imeli radi, bili so pridni v šoli, ubogljivi, predvsem pa skromni. Jože je še zmeraj živel pri mami in očimu. Po svoje je bil zelo previden in nezaupljiv. Ko sva bila na prvem resnem zmenku, mi je dejal, da sva sicer lahko prijatelja, a da o zakonu ne razmišlja. Bil je edinec, že od mladih nog pa je spremljal težko življenje svoje mame, ki jo je mož kruto in nečloveško pretepal. A kot sami veste, zarečenega kruha se največ poje. Zanosila sem in ni nama kazalo drugega, kot da se poročiva. Ko sva povedala njegovi mami, ji ni bilo prav. Potem pa se je obrnila k sinu in mu dejala, da če se bo res oženil, bo šla z njim. Hoče ali noče. Na široko sem odprla usta, a beseda ni šla z mojega jezika. Pričakovala sem, da bo Jože protestiral, a ni. Predstavljate si lahko, kako smo bili po poroki na tesnem v komaj dvosobnem stanovanju! Potem sta se ena za drugo rodili še hčerki. Dobesedno smo hodili eden po drugem, nenehno smo se prepirali, otroci so bili živčni, tečni in iskali so priložnosti, da so uhajali od doma. Jože se ni nikoli potegnil zame, zmeraj je bil na mamini strani, ki se je v mojem (!) stanovanju obnašala kot kraljica. Vedno bolj mi je postajalo jasno, da je njen mož ni kar tako pretepal. Bila je sitna, opravljiva, imela je dve levi roki in nenehno se je pustila streči, obenem pa se je sovražno obnašala do vseh, tudi do svojih lastnih vnukinj. Bila sem na koncu z močmi, in ko sem postavila na tehtnico otroke ali zakon, sem vedela, da bo odločitev lahka. Po drugi strani pa mi ni bilo vseeno. Zavedala sem se, da me bodo ljudje še huje opravljali …«

Od trenutka, ko se je odločila, da gre na svoje, ni več kolebala. S pomočjo in po mukotrpnem posredovanju sodelavke Hilde se je preselila v neko hišo dva ali tri kilometre iz Litije. Na srečo so še v istem letu do te mere popravili cesto, da je do zaselka lahko pripeljal avtobus.

»To je bil čas, ko so imeli ljudje malo več denarja. Že zaradi prestiža je vsak, ki je le mogel, menjal pohištvo. Ko se je izvedelo, da praktično nimam ničesar, so mi starega navozili toliko, da sem lahko še izbirala. Nekdo mi je podaril celo bruna, češ – če ne bodo za nobeno rabo, jih boste pa razrezali in skurili v peči. Na kraj pameti mi ni padlo kaj takšnega! Bilo jih je ravno prav, da smo obložili celo prednjo steno, nekaj jih je ostalo tudi za uto, ki smo jo postavili na vrtu. Zamenjali smo nekaj polomljenih oken v sobah, kjer smo spali, a ni dosti pomagalo: stene so bile kamnite, zato nas je pozimi, ko je pritisnil mraz, ves čas zeblo. Vseeno mi je bilo toplo pri srcu: bila sem na svojem in zaklela sem se, da mi noben moški ne bo več pil krvi. Kupila sem si tudi kolo in to na kredit, bila sem ponosna, da ga imam. Direktor se je v službo vozil s fičkom, zaklela sem se, da ga bom nekoč tudi jaz imela. V službi sem bila zelo prizadevna, kmalu sem postala mojstrica, obratovodja. A je že bilo tako, da če sem imela srečo na enem področju, se me je na drugem držala smola. Jože je čez čas spet pričel prihajati v vas. Prvič, ko se je pojavil na vratih, se je razjokal in nas prosil odpuščanja, najmlajša hčerka je bila njegova ljubljenka, dosegla je, da sem ga spet vzela na nazaj. Nekaj časa smo se imeli lepo, pomagal je, ko smo popravljali streho, celo nekaj denarja je želel primakniti, a nisem dovolila. To ga je zelo razjezilo, takoj naslednji dan je šel po službi k mami, ki ga je, seveda, potolažila in naščuvala proti meni. Ko se je vrnil nazaj, je od mene zahteval denar. Rekel je, da če imam denar za streho, ga bom imela še toliko, da bom krila polovico stroškov za bivše stanovanje. To me je zelo razkačilo! Povedala sem mu nekaj krepkih, nakar je dal rep med noge in ga več kot leto dni ni bilo blizu. V tem času mu je umrla mama in ker ni bilo nikogar, ki bi ga razvajal, se je ponovno prikazal. Med in mleko sta kar tekla od njega, a le dotlej, dokler se mu ni zdelo, da je spet na konju in da ima nad menoj komando. V tem času sem hišo, v kateri smo živeli, odkupila. Nemudoma je zahteval, da polovico prepišem tudi nanj. Mislila sem, da sanjam, ko sem to slišala! Žal pa revež ni imel več mame, da bi ji zlezel pod krilo, zato je mislil, da me bo ovil okoli prsta z grožnjami. A je naletel na živi zid otrok, ki so se postavili zame. Potuhnil se je in potem smo živeli lepo, le sem in tja me je presenetil s kakšno grdobijo. Če sem ga razjezila, je imel navado, da se mi je na tih način maščeval. Odvil je vijake pri kolesu, polil trske, s katerimi sem kurila, z vodo, nekoč je celo zastrupil psa. Že dolgo nisva več spala skupaj, preselil se je v eno od podstražnic. Potem je začel bolehati za astmo. Nekje sem prebrala, da bi mu lahko koristil petrolej. Res sem ga kupila pol litra, vsako jutro ga je pojedel žličko, čisto se je pozdravil in nato živel še več kot trideset let. Spet smo imeli ogenj v strehi, ko se je vnuk (otrok enega od sinov iz Tonetovega prvega zakona) odločil, da bo postal ministrant. Jože je bil zelo zaveden in je sovražil duhovščino, zato ni mogel doumeti, da je meni vseeno. Pa mi je res bilo! Kadar sem prišla na Gorenjsko, sem se zmeraj ustavila na Brezjah. V cerkvi sem čutila mir in spokoj.«

(Konec prihodnjič)