Bombažne dlani

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 8. januar 2015 / 15:05

Vsako leto me vedno znova preseneti prednovoletna evforija. Letos je bil v celem tednu samo en dan dela prost in vsi so bili ves teden na dopustu …

Pričakovanja, pričakovanja …

Ste se zalotili, da na vzdihljajih starega leta postanete še vi, največji grobijani, mehki plišasti mucki. Romantika se zavije med kosti, okoli srca, čez cele možgane in z lahkoto podkrepljeno z nasmeškom dešifrira šifro še tako tesno zaprte denarnice. Ste se zalotili vi, ki vam pravijo, da imate blindirano denarnico, da ste po škrtosti 'Gorenc na kubik', da je Bračan vaš oče in Škotinja mati, da ste z lahkoto kot začarani z vonjem zadnjih kapljic starega in svežino snežnih krpic novega leta vseskozi plačevali vse, kar so vsi okoli vas potrebovali ali niso potrebovali?

Stal sem v vrsti pred blagajno polnega trgovskega centra in pred mano se je po telefonu, očitno s prijateljem, pogovarjal moški pri dveh metrih višine, abrahamove starosti in pri stodvajsetih kilogramih žive vage. Nisem prisluškoval pogovoru, ampak sem jasno slišal, da ima v prednovoletnem vzdušju najraje voščilo svoje uboge, stare, izmučene, osamljene matere, da je stisk njegovega obraza z njenimi zgaranimi dlanmi nekaj najčudovitejšega, kar vsako leto doživi, ko se ga dotakne s svojimi bombažnimi dlanmi, pozabi na vse tegobe starega leta in zasanjajo zre v prihajajočega … Blagajničarka ga je malce kasneje oskubila za 123 evrov. Sem gledal, kako je s svojimi tresočimi 'bombažnimi' prstki iz denarnice potegnil kartico … Cinično sem se mu nasmehnil v pozdrav, hkrati pa sem pomislil, koliko mora biti babica, njegova mamica, visoka, da med svoje bombažne dlani stisne tolikšno glavo, nasajeno tako zelo visoko. Mogoče tip poklekne, mogoče je babi tudi tako visoka, mogoče ima pručko, ki jo postavi na še eno pručko in jo sin zavihti na vrh ter se prepusti bombažnim dlanem. Bombažne dlani …

Trgovski centri med zadnjimi urami pred silvestrovim iz mene izkopljejo celo prikolico materiala, zmešanega iz cinizma, ironije in sarkazma. To so trenutki, ko se zavem, da sem ovca in ne človek. Beketam med polnimi policami dobrot, ki jih ne potrebujem oziroma jih potrebujem, vendar ne v taki količini, hkrati pa razmišljam o tistih, ki bi zelo radi bili ovce, pa si tega iz finančnih, ne iz razumskih razlogov, ne morejo privoščiti. Pravzaprav blejam že pri iskanju prostega parkirišča pod ali pred trgovskim centrom. Veste, zakaj so na parkiriščih vseh trgovskih centrov postavljeni prometni znaki in smerokazi? Po nepotrebnem! Blejam in kožušček se mi ježi, ko na polici ni tistega, po kar sem prišel, in ko vprašam trgovko, zakaj tega ni, me tako srepo prebode s pogledom, da se ji še isto sekundo uspem opravičiti za najbolj trapasto vprašanje, kar ga ovca lahko izusti. »Ja, če nimamo ravno tega piva iz Belgije, pa izberite med tisočimi ostalimi, orkamadona!« Tako je odgovorila trgovka, potem si lahko predstavljate, kakšno je bilo moje vprašanje. Hkrati pa je bilo slišati njeno odhajajoče momljanje v stilu: »Orkamadona, belgijsko pivo … kmalu bo kdo hotu bangladeško … v Belgijo nej gre pa naj se ga tam nadonka do fundamenta … belgijskega piva …«. Belgijci so verjetno najboljši pivovarji na svetu, vendar bi bilo iluzorno pričakovati, da imajo svojo transportno trgovsko verigo razvejano tako dobro, da pride njihovo pivo tudi v vas nekje v Sloveniji. In pride trenutek, ko v takih trenutkih iz sebe izkopljem ves ta tovor cinizma, ironije in sarkazma ter se zavem, da me je na ta dan in to uro v trgovski center pripeljala pravzaprav gospa romantika. Da, kot sem v uvodu pravil in bom še enkrat ponovil: še tako trdnega, grobega, da ne rečem pametnega ali vsaj čustveno inteligentnega, tako izkušenega in starega ter stabilnega človeka prednovoletna pričakovanja romantično zanesejo v čisto drugačno stanje duha. In s tem tudi dejanj. To se danes lepo vidi tudi s pomočjo čivkanja na Twitterju ali razmišljanja na Facebooku. Ne moreš verjeti, kaj ljudje čivkajo in razmišljajo med pričakovanjem novega leta. Zato pa možaka pred blagajno povsem razumem, kako blažen je med materinimi bombažnimi dlanmi. Zato razumem tudi vse tiste ovce z mano kot koštrunom na čelu, ki še zadnje ure pred silvestrovanjem preživijo v trgovskem centru in ne na primer nekje drugje, kjer niso tako pogosto, kjer mogoče med letom sploh niso, mogoče z družino, nekje v miru, nekje, kjer so s sabo, mogoče brez telefonov, televizije, interneta in ostalih motečih elementov … med bombažnimi dlanmi, na primer.

Drage bralke in bralci Gorenjskega glasa, želim vam vse dobro v letu 2015. V tem dobrem sta zdravje in sreča še vedno na prvem mestu, saj brez zdravja srečni biti ne moremo, brez vsaj malce sreče pa se nas bolezni ne bodo izognile.