Ljubezen in jetika

V srcu te nosim, 2. del

… »Žal se je zgodilo neizogibno: plameni so zajeli seno, od tam so se razširili proti hlevu in mlinu. Še dobro, da so bili otroci vsaj toliko prisebni, da so – preden so zbežali na varno – odnesli iz hiše dojenčka. Ko se je oče vrnil domov, ga je od groze skoraj kap. Prizadelo je tudi mamo, saj po požaru dolgo časa ni prišla k sebi. Ko je spet pričela govoriti, je jecljala.«

Sosedje so opustili delo in pritekli na pomoč. A kaj, ko so prišli prepozno. Angelčin oče je že naslednji dan po požaru pričel zidati nov kozolec, dobri ljudje pa so darovali tudi smreke za ostrešje pri mlinu, ki je povsem pogorelo.

»Tudi jaz sem pomagala, kolikor sem lahko. Garali smo noč in dan, ker nam je vmes nagajalo vreme. V starem trilitrskem piskru sem nosila malto. Strešno opeko nam je pripeljal nek kmet iz Poljanske doline. (op. a.: Mislim, da je bil ta kmet moj ded, ki je v tistih časih – kot vem – edini v Poljanski dolini izdeloval strešno opeko). Fant, ki mu je pomagal, me je obiskal še enkrat. Prinesel mi je obleko v pepita vzorcu, ki jo je zame naredila njegova sestra. Kazalo je, da sem mu bila všeč, a ga potem ni bilo nikoli več na spregled,« je Angelca smeje in spogledljivo dodala.

V zraku se je čutilo, da se pripravlja vojna, potujoči trgovci, ki so se ustavljali v vasi, so pripovedovali marsikaj.

»Govorili so, da je bila v Rusiji tako huda zima, da so dojenčki zmrzovali. Pa jih niso zakopali, temveč pojedli, ker so bili tako lačni. Kar nam je pogorelo, so se mlajši bratci in sestrice ognja zelo bali. Okoli štedilnika je oče sezidal metrski zid, skozi kovana vratca pa smo lahko vstopali le odrasli. Huda kriza, ki se je vtihotapila tudi v našo vas, je oplazila mlin, oče je imel iz dneva v dan manj dela. Ni kazalo drugega, kot da grem tudi jaz – tokrat bolj zares – služit. Pome so prišli iz bogate gostilne. Imeli so še mesnico, v kateri jim je zmeraj primanjkovalo delavcev, saj ni nihče dolgo zdržal pri težaškem delu. Gospodar mi je obljubil, da bom dobila devetsto kron mesečne plače, če bom pridna in poštena. To je bilo zelo veliko denarja, preden sem prikimala, sem v mislih izračunala, da si bom lahko po enem letu službe nakupila precej stvari za balo. Vstajala sem že ob pol štirih zjutraj, včasih, kadar se je klalo, pa sploh nisem šla spat. Vsak teden smo zaklali eno ali dve kravi, jeseni pa prašiče. Meso smo shranjevali v ledenici. Še danes ne vem, kako je bilo mogoče, da se je led ohranil tudi čez vroče in soparne poletne mesece. Po pol leta, ko pogosto nisem pomolila nosu iz ledeno mrzlih prostorov, sem se v predelu trebuha zelo prehladila. Iz nožnice mi je tekel smrdeč, krvav sluz, čez noč sem dobila zelo visoko vročino, bledlo se mi je in nikogar več nisem poznala. Gospodarica se je zelo ustrašila, da bom pri njih umrla, naložili so me na voz in odpeljali domov, dokler ne pridem k sebi. Mama me je zavijala v mokre rjuhe, da bi mi zbila vročino, a ni dosti pomagalo. Ni kazalo drugega, kot da oče zapreže konja in odide čez hrib v bližnje mesto po zdravnika. Kasneje so mi povedali, da so že začeli moliti zame, kajti bila sem bela kot kreda in komaj sem še dihala. Zdravnik mi je prinesel neke kapljice, s katerimi so mi mazali konico jezika. Mami je zabičal, da moram potem ko pridem k sebi, popiti veliko žajbljevega čaja, s katerim se bom pozdravila še znotraj. Naslednji dan sem se že bolje počutila, vročina je padla in oče je takrat dejal, da bom verjetno dočakala sto in še več let, ker nisem dovolila smrti, da bi mi prišla blizu. Njegove prerokbe se uresničujejo, stara sem 95 let in ne pomnim, kdaj sem nazad­nje obiskala zdravnika!« se je pohvalila.

Čez kakšen mesec se je Angelca vrnila v gostilno, a v mesnici ni več želela delati. Znižali so ji plačo, kajti streči gostom in občasno kuhati za gospodarja ni bilo nobeno delo.

»To so bili časi, ko je bil kruh zelo cenjen in dragocen. Gostje so ga po navadi prinašali kar s seboj. Pri nas so naročili vampe, golaž ali le juho, iz žepa so potegnili v časopisni papir ali čist robec zavito 'šnitko' kruha in se lotili jedi. Če se mi je po nesreči razbil kakšen kozarec, sem ga morala sama plačati. Zelo pazljiva sem morala biti tudi pri tistih gostih, ki so sloveli po tem, da so se izogibali plačilu. Najraje sem imela pusta, saj smo takrat imeli odprto vso noč, rajalo pa se je vse do polnoči, na pepelnico. Pri nas so bili na hrani tudi učitelj, župan, župnik, občasno pa tudi zdravnik, ki so ga v nujnih primerih poklicali h kakšnemu bolniku. Najraje so imeli govejo juho z domačimi rezanci. Ne spomnim se, da bi kdaj servirali solato. Nekateri so plačevali sproti, drugi ob mesecu, ko so dobili plačo. Ustavljali so se tudi vozarji, ki so z Dolenjske vozili vino ali pa kmetje, ki so prekupčevali z lesom. Eni in drugi so se ga radi napili, zato sem gospodarju zvečer, ko smo zaprli, pogosto pomagala, da smo pijance zvlekli na šupo, kjer so počakali jutra.«

Angelca z moškimi ni imela sreče. Če je bil kakšen všeč njej, so bili proti starši. Največ pripomb je imel oče, ki je bil že precej v letih. Želel je, da se njegova ljubljenka poroči s takšnim, pri katerem ne bo stradala kruha. Zato ji je ponujal 'preverjene snubce', ki so malodane sodili v njegovo generacijo.

»Včasih je bilo prav zabavno, ko se je kakšen škrbast, že na pol senilen starček slinil okoli mene, češ da še zmeraj 'lahko' in da bo naredil vse, da se bom imela pri njem lepo. V bistvu pa so si želeli le nekoga, ki jim bo na stara leta stregel spredaj in zadaj. Veste, draga moja, moški egoizem je bil včasih zelo enak, če ne še hujši, kot je danes.«

Pisalo se je leto 1939, ko je na nekem shodu, ki so ga organizirali Sokoli, spoznala Toneta. Njegova družina je bila učiteljska, mamo je izgubil, ko mu je bilo sedem let. Umrla je – tako kot še dve sestri – zaradi tuberkuloze. Oče je pazil na sina kot na punčico svojega očesa. Še potem, ko mu je bilo že skoraj trideset let, se je še zmeraj pretirano toplo oblačil, ni pa se smel niti umivati, da se ne bi prehladil.

»Bil je zelo lep moški, imel je žalostne, otožne oči, malo je bil podoben Karlu Destovniku - Kajuhu, le da ni pisal pesmi. Delal je v neki trgovini, bil je alergičen na prah, ki se je nabiral na številnih balah blaga, zato je kar na­prej kihal in pokašljeval. Vseeno sem se zaljubila vanj, on pa vame. Ko je njegov oče izvedel, da se sin druži z neko robato, kmečko deklino, je bil ogenj v strehi. A takrat sem bila že noseča in zaradi spodobnosti sva se morala čim prej poročiti. Z izbiro sem presenetila tudi svoje domače. Zato, da sem se pokvarila in pogospodila, so krivili mojo službo v gostilni. Bilo je veliko joka in stoka, a bila sem trmasta in gluha za vse grožnje. V veliki hiši, v kateri je živel tudi njegov oče, je bilo eno stanovanje pod streho še prazno. Vanj sva se vselila sredi septembra. Opremila sva ga bolj na pol. Imela sem doma narejeno zakonsko posteljo, omaro in večjo komodo. V kuhinji je stal vgrajen štedilnik na drva, s skupnimi prihranki sva potem kupila še kredenco in dva 'modroca', nekaj rjuh ter dve, tri posode. Na začetku sva imela le dva krožnika in dva para jedilnega pribora. Vseeno sva bila zelo srečna. Ko je pritisnil mraz, je z vseh strani pihalo in nikjer drugje, razen pri štedilniku, se ni bilo moč ogreti.«

(Se nadaljuje)