Gorenjski kandidatki za inženirko leta

Besedilo: Aleš Senožetnik, Simon Šubic
Kategorija: Gospodarstvo / nedelja, 29. december 2019 / 16:39

Med desetimi letošnjimi nominirankami za inženirko leta dve prihajata iz Gorenjske. Kamničanka Nina Lah je zaposlena v Leku, Ana Robnik pa v kranjskem Iskratelu. Izbor inženirke leta bo na slovesni prireditvi, ki bo 8. januarja prihodnje leto.

Kranj, Kamnik – Nina Lah je vodja laboratorija za analizo delcev v Leku. Diplomirana inženirka kemije je svoje znanje nadgradila še z doktoratom iz tega področja in se po dobrem desetletju in pol v akademskih vodah podala v gospodarstvo. »Nominacije (za inženirko leta, op. a.) nisem pričakovala. Me je pa že samo prepoznavnost izmed kopice inženirk, zaposlenih v Leku, razveselila. Jemljem jo kot pohvalo za svoje strokovno delo in udejstvovanje pri popularizaciji naravoslovja in tehnike med mladimi,« nam je povedala sogovornica, ki zase pravi, da je zavedna Kamničanka, ki uživa v pogledu na Kamniške planine, prosti čas pa preživlja v družbi dveh najstniških sinov in moža.

Opaža, da delež žensk v inženirskih poklicih narašča, želi pa si še večje uravnoteženosti med spoloma. »Tovrstni projekti so pomembni in lahko vplivajo na posamezne odločitve. Osebne zgodbe, ki jih nominiranke delimo, dekleta lahko ohrabrijo pri odločitvi. Spominjam se časa, ko sem se sama odločala za poklic. Zanimala me je fizika, pa se za študij nisem odločila prav zato, ker so se v meni porajala vprašanja, kaj bom kot ženska fizičarka počela in ne nazadnje tudi, ali sem študija fizike sposobna. Odločila sem se za kemijo, v kateri sem nato ves čas iskala poti, ki bi se prepletale s fiziko. In jih vedno tudi našla. Bi bila pa moja pot z – recimo temu injekcijo poguma – lahko danes tudi drugačna,« še pravi Nina Lah, ki dodaja, da razlike med moškimi in ženskami obstajajo, vendar: »V strokovnosti v ničemer ne zaostajamo za moškimi, ponekod smo celo pred njimi. Danes to sploh ne bi smelo biti več vprašanje. Se pa drugače odzivamo, drugače komuniciramo, zagotovo. Vendar je to bolj tematika za sociologe. Moje mnenje je, da uravnoteženost med spoloma v vseh poklicih prinaša prednosti. Na nas je, da jih brez predsodkov izkoristimo.«

Sogovornica pravi, da je bila odločitev, ali nadaljevati akademsko pot ali prestopiti v gospodarstvo težka, a danes meni, da se je odločila pravilno. »Raziskovalne probleme si na univerzi raziskovalci izbirajo sami in pri njihovem reševanju niso strogo časovno omejeni. Kako uporabne so rešitve, bo pokazal šele čas. Redko se zgodi, da bazične raziskave vodijo do takojšnje implementacije v realnem svetu. V industriji ni tako. Problemi se porajajo sami, vsak dan, rešitve je treba poiskati takoj. Uspešnost je hitro vidna in enostavneje merljiva. Poudariti moram, da problemi niso nič manj zahtevni, velikokrat celo kompleksnejši. To ne pomeni, da bazičnega znanja ne potrebujemo. Nasprotno. Samo z bazičnim znanjem dobro oboroženi inženirji so sposobni praktične probleme prepoznati in s povezovanjem ter analitičnim pristopom hitro najti rešitve. Prav to sem z delom na fakulteti pridobila in danes predstavlja mojo kvaliteto,« pravi o razlikah med delom v gospodarstvu in na univerzi, s katero še vedno sodeluje, saj lahko študentom ponudi vpogled v potrebe gospodarstva iz prve roke. Ob tem pa dodaja, da bi povratne informacije prav prišle tudi nosilcem in snovalcem študijskih programov. »Svet se hitro spreminja, konkurenčni bodo samo tisti, ki se bodo na spremembe ustrezno odzivali,« dodaja.

Mladim, ki se odločajo za inženirski poklic, pa sporoča, da je pomembno najti, kar te veseli. »Inženirski poklic je težak, vendar otipljiv. Rezultati so vidni. Inženirji smo nosilci tehnoloških sprememb, spreminjamo stvarni svet. Sicer pa je pot vsakega posameznika edinstvena, pomembno je najti, kar te veseli.«

Potrebujemo novo generacijo inženirjev

Druga gorenjska nominiranka za inženirko leta je Ana Robnik, svetovalka za telekomunikacije in skrbnica raziskovalnih projektov v kranjskem podjetju Iskratel. »Zahvaljujem se svojim sodelavkam in sodelavcem, da so me prepoznali kot uspešno inženirko, mi zaupali vlogo ambasadorke inovativnosti in me na podlagi tega tudi predlagali kot kandidatko za inženirko leta,« je komentirala nominacijo. »Izjemno sem ponosna, da sem na svoji poklicni poti delala z odličnimi inženirkami in inženirji različnih strok v izjemnem ustvarjalnem okolju. Zavedam se tudi vseh dodatnih zavez in obvez, ki sem jih sprejela s to nominacijo. V največje zadovoljstvo mi bo, če bom tudi v tej novi vlogi s svojimi raznolikimi poklicnimi delovanji mlade navduševala in tako prispevala v mozaik uveljavitve inženirskega poklica v slovenskem prostoru, še posebno v tem zgodovinskem trenutku, ko praktično vsa področja krvavo potrebujejo inženirje za to, da se digitalizirajo in s tem prilagodijo na nova okolja in nove razmere,« je dodala.

Magistrica znanosti s področja računalništva in diplomirana inženirka matematike pravi, da inženirski poklic čuti kot poslanstvo. Ugotav­lja, da je imela v karieri in v razvoju osebnih potencialov srečno roko pri izbiri delovnih okolij, v katerih so ji dali možnost in priložnost delovanja v različnih vlogah, od programerke in načrtovalke kompleksnih arhitektur in telekomunikacijskih rešitev do vodje visoko strokovnega tima in dela pri raziskovalnih projektih. »Vsakič sem delo opravljala s strastjo in pri tem uporabljala nove ali nadgradila obstoječe veščine,« je razložila.

Na mestu svetovalke za telekomunikacije v Iskratelu s svojimi izkušnjami za uresničevanje novih zamisli in z občutkom za smernice razvoja digitalnih tehnologij utirja novosti na strateški ravni podjetja. Med drugim raziskuje, razvija, preverja najsodobnejše tehnologije in načrtuje storitve ter aplikacije za zmanjševanje časa med posameznikovim nujnim klicem na številko 112 ali samodejnim klicem iz avtomobila in uspešno odpravo po­sledic prometnih in drugih naravnih nesreč. »To daje mojemu inženirskemu po­klicu tudi pomembno družbeno dimenzijo,« poudarja Ana Robnik, ki ji je največji izziv uvajanje novih tehnologij in novih programov v podjetja, ki postanejo v nadaljevanju tudi poslovno uspešna in prinašajo dobrobit družbi.

Dobrega inženirja v prvi vrsti naredi notranji imperativ in želja razumeti stvari v širšem vsebinskem okviru, nasloviti resnične probleme in pristopiti k njihovemu reševanju na kreativen in inovativen način ter vztrajati ravno prav dolgo, da pride do rešitve, s katero je človek zadovoljen in pomirjen, je poudarila sogovornica. »V današnjem času so izjemnega pomena odprtost za sodelovanje in interdisciplinarni pristop ter sposobnost preobrazbe različnih svetov in miselnih vzorcev,« je dodala.

Tudi iz lastnih izkušenj ugotavlja, da so najboljši timi tisti, ki imajo v svojih vrstah tudi inženirke, člani tima pa so različnih starosti in izkušenj. »Ženske smo res mogoče lažje več­opravilne in nam ni odveč narediti tudi kakega zavoja po spirali več, da je naloga uspešno opravljena in zaključena pravočasno. Empatija in sposobnost pri­sluhniti sočloveku je tudi po razlagi znanstvenikov v veliko primerih bolj 'udomačena' pri ženskah, kar pa je v današnjem svetu izjemnega pomena, ko vse delamo po meri in za nekoga, tako v verigi nastajanja izdelka kot tudi v prodajni verigi,« je razložila Robnikova, ki čuti tudi dolžnost, da družbi vrne tisto, kar je sama od nje prejela. To lahko v tem obdobju kariere naredi predvsem preko mentorstva in kot dobra ambasadorka inženirstva. »In Slovenija resnično po­trebuje novo generacijo inženirjev za projekte, ki so pred vrati,« je prepričana.