Kmetija z raznolikimi dejavnostmi

Na Krtovi kmetiji v Zgornji Besnici se ukvarjajo z različnimi osnovnimi in dopolnilnimi dejavnostmi. Gospodar Marko je pred kratkim prejel priznanje zavoda za gozdove za najbolj skrbnega lastnika gozda.

Zgornja Besnica – Zavod za gozdove Slovenije vsako leto podeli priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozdov, po enemu iz vsake območne enote zavoda. Na kranjskem gozdnogospodarskem območju, ki ga »pokriva« kranjska območna enota zavoda, je letos priznanje prejel Marko Mohorič, gospodar na Krtovi kmetiji v Zgornji Besnici. Marko je kmetijo podedoval po starih starših, gospodar je postal 1994. leta in se s kmetijstvom začel bolj intenzivno ukvarjati pred petnajstimi leti. Danes je za kmetijo značilna živalska pestrost in tudi raznolikost dejavnosti. Pomembna dejavnost je gozdarstvo, predvsem priprava drv za lastne potrebe in prodajo. Redijo devet goved in petindvajset ovc, poleg tega gojijo še kokoši, prepelice in kunce. Pridelujejo ajdo, piro, proso, pšenico, rž, kamut in goli oves, v okviru dopolnilne dejavnosti, ki so jo registrirali pred šestimi leti, predelujejo žita, pečejo kruh na tradicionalni način in izdelujejo testenine, znajo pa narediti še marsikaj drugega – predelati mleko v mlečne izdelke, zvariti pivo, izdelati milo ...

Nasledniku želijo prepustiti dober gozd

Obdelujejo 37,7 hektarja lastnih zemljišč, še dva hektarja kmetijskih zemljišč imajo v najemu. »V Besnici je že težko dobiti zemljišča za najem, za najboljša na ravnem se potegujejo tudi kmetije iz Bitenj in okolice Naklega,« pravi Marko. Zemljišča imajo ob domu in v bližnji okolici, nekaj jih je tudi v strmini. V gozdu, vsega je trideset hektarjev, je več bukve kot smreke. Za gospodarjenje je gozd dobro odprt, v zadnjih letih so veliko vlagali v ureditev gozdnih vlak. Pri poseku so bolj zmerni, sekajo predvsem drevje za pripravo drv (pri tem upoštevajo tudi položaj lune) in drevje, ki ga je treba posekati zaradi redčenja sestojev. Velik poudarek dajejo negi. »Od prednikov smo dobili gozdove z dokaj bogato zalogo in takšne želimo predati tudi nasledniku,« pravi Marko in dodaja, da jim je žledolom pred leti povzročil škodo predvsem na mladem drevju, potlej se je pojavil tudi lubadar, zaradi katerega so pred dvema letoma posekali okrog sto kubičnih metrov drevja. »Ko se pojavi lubadar, je treba delati v gozdu tudi poleti, ko imamo veliko kmetijskih del, običajno pa je takrat tudi cena lesa zaradi večje ponudbe na trgu nizka,« ugotavlja Marko.

Jezni na gobarje, ki v gozdu puščajo odpadke

Od divjadi jim največ škode povzročajo jeleni, a škoda ni tolikšna, da bi jo prijavljali. »Bojimo se volkov, predvsem zaradi napada na ovce, ki se pasejo v bližini gozda.« Vsa dela v gozdu opravijo sami – Marko in sinova, vsi so se za to usposabljali na tečajih zavoda za gozdove, vsi imajo tudi zaščitno opremo za delo v gozdu. Z zavodom za gozdove in njihovo gozdarko Vanjo Primožič dobro sodelujejo, v zavodu so jim veliko pomagali pri pripravi vloge na razpisu za gradnjo gozdnih vlak. Marko je bil vesel tudi zavodovega priznanja za najbolj skrbnega lastnika gozda. »To ni priznanje za najbolj urejen gozd, kot nekateri mislijo, ampak priznanje za dolgoletno skrbno delo z gozdom,« pravi Marko in poudarja, da skrben lastnik gozda pri poseku in spravilu upošteva strokovne nasvete, po poseku vzpostavi gozdni red, ob ujmah ali pojavu lubadarja hitro pospravi poškodovano drevje, redno neguje sestoje, vzdržuje vlake, uporablja pri delu zaščitno opremo ...

Na kmetiji občutijo vse večji 'pritisk' na gozdni prostor. »Ne motijo nas obiskovalci v gozdu, moti pa nas, da obiskovalci za sabo puščajo pločevinke in plastične odpadke. Najhuje je v času gobarske sezone, takrat ob sobotah, ko imamo sicer največ časa za delo v gozdu, tudi ne upamo opravljati gozdnih del,« pravi Marko in z veseljem pove, da v njihovem gozdu raste tudi tako imenovana stebrasta smreka, ena od štirih doslej odkritih tovrstnih smrek v Sloveniji, ki je kot redka genetska mutacija naravni oziroma dendrološki spomenik. Za smreko je značilno, da je po videzu bolj podobna cipresi kot smreki.

Majhne kmetije težko izpolnijo razpisne pogoje

Vsa žita, ki jih pridelajo na kmetiji, zmeljejo v lastnem mlinu in potlej kupcem, predvsem domačinom, ponudijo v prodajo različne moke, zdrobe, kaše in kosmiče, izdelujejo rezance za juho in makarone, vsako soboto od novembra do maja spečejo tudi osemnajst hlebov kruha. Vse prodajo doma na kmetiji in na Kostanovem pikniku, ki je v Besnici vsako jesen. »V bližnji prihodnosti bi radi uredili mlekarnico, v kateri bi kravje mleko in mleko od ovc predelovali v mlečne izdelke, urediti moramo tudi prostor za kmetijske stroje,« razkriva načrte gospodar Marko in pove, da pri naložbah kandidirajo tudi na razpisih za finančne podpore, pri tem pa ugotavljajo, da kot majhna kmetija zelo težko izpolnijo razpisne pogoje. »Moti me, ker razpisi zmeraj zahtevajo od kmetije neko povečanje – pridelave, prireje, dohodka, za male kmetije pa bi bilo dovolj že to, da ohranjajo sedanje stanje,« pravi Marko in poudarja: »Če želimo imeti poseljeno ter lepo negovano in vzdrževano pokrajino, bomo morali nameniti hribovskemu kmetijstvu in tudi majhnim kmetijam še večje spodbude.«

Mohoričeva družina je šestčlanska. Marko in žena Renata kmetujeta ob delu v službi, pomagajo jima štirje otroci – dva od njih, Nejc in Nina, sta že zaposlena, Nace študira strojništvo, Eva je še osnovnošolka. Marko in Renata upata, da bo kdo od njih nadaljeval delo na kmetiji, pri tem pa se jima zdi pomembno, da bi tisti, ki bi se za to odločil, delo opravljal z veseljem.