Drugačno še ne pomeni slabo

Eden prvih vrhuncev aktualne sezone v Prešernovem gledališču je družinska drama Strahovi Henrika Ibsena. Pred ponedeljkovo ponovitvijo smo se pogovarjali z Vesno Jevnikar, ki v predstavi igra enega osrednjih likov – Heleno Alving.

Kranj – Po današnji in jutrišnji ponovitvi uprizoritve Rajzefiber, ki je nastala po besedilu Gorana Vojnovića, Prešernovo gledališče letošnje leto zaključuje s tradicionalno silvestrsko predstavo Venera v krznu z Vesno Pernarčič in Borutom Veselkom v glavnih vlogah. Dan prej, v ponedeljek, 30. decembra, ob 19.30 pa bo znova na sporedu družinska drama Strahovi norveškega dramatika Henrika Ibsena v režiji Igorja Vuka Torbice. Premiero drame, po kateri nikakor ne moremo ostati ravnodušni, smo videli sredi oktobra, o Strahovih pa smo se pred dnevi pogovarjali z Vesno Jevnikar, ki ji je bila zaupana osrednja vloga Helene Alving. V predstavi igrajo še Borut Veselko, Blaž Setnikar, Vesna Pernarčič in Peter Musevski.

O kakšnih Strahovih v svoji drami govori Ibsen in s kakšnimi strahovi se srečuje človeštvo ob koncu leta 2019?

Beseda ima dvojni pomen, eno je naslov igre, drugo so strahovi, ki jih ljudje nosimo v sebi. Praznični čas v nas spodbudi razmišljanje o iztekajočem se letu, ko delamo obračun z njim, hkrati pa tudi z našimi preteklimi dejanji, z našim čustvovanjem ... Govora je o družini, o medsebojnih odnosih, ogromno je lepih želja. Morda ogled predstave spodbudi koga, da razmisli o strahovih, ki jih v tem času odpira, o strahovih, ki jih je preko leta spotoma odložil na kakšno poličko in jih tam tudi pozabil. Žal se največkrat ti odloženi strahovi pojavijo v naši zavesti takrat, ko ne bi bilo treba, ali pa, ko je že prepozno. Zato se mi zdi prav, da zaključujemo leto s to predstavo, ki vsekakor ne more pustiti gledalca hladnega in brezbrižnega.

Ibsenova klasika je posvečena našim medsebojnim, v prvi vrsti družinskim odnosom. Vloga ženskih likov v njegovih igrah je po eni strani karizmatična, po drugi pa problematična. Vsi smo ujeti v neke norme, pravila obnašanja, neke dolžnosti, ki nam jih nalaga zunanji svet. Pri tem prevečkrat pozabimo nase in prav to je tisto, o čemer spregovori naša igra. Morda na nekoliko krut način, ampak to, kar se zgodi, se zgodi zato, ker osebe v igri svoje strahove leta in leta odlagajo na razne poličke, nakar pride do točke, ko se Pandorina skrinjica začne odpirati. In to ravno v trenutku, ko v družini mislijo, da je vse najhujše že za njimi.

Kako ste se spopadli z likom gospe Alving – če jo na začetku igre nekako vzljubimo, se kasneje vse manj strinjamo z njo, jo celo preziramo?

Na začetku sem bila v dvomih, kako najti pot do gospe Alving, saj sem tudi v zasebnem življenju mama. Soočiti sem se morala s stvarmi, ki v življenju seveda niso tako drastične, kot so v tej igri, hkrati pa sem morala najti pot, kako to osebo vzljubiti. Kot Vesna Jevnikar se v marsikateri situaciji nisem strinjala z njo in njenim dojemanjem sveta. Pri iskanju ljubezni do lika so mi tako ogromno pomagali kolegi, predvsem pa režiser Igor Vuk Torbica. Mislim, da je celotno ekipo zelo subtilno znal pripeljati mimo vseh čeri, ki jih je ta igra postavljala pred nas.

Ključna točka zame je bila, ko sem dojela, da moramo v vsaki situaciji vedno najprej prisluhniti samemu sebi in da neko zanikanje naših najglobljih misli in čustev ne vodi k dobremu. Žal ravno nasprotno v imenu dobrega največkrat ravnamo mimo sebe. Kar je pravzaprav še danes izjemno pereče in boleče, je dejstvo, da smo ženske tiste, ki v večini primerov vzgajamo bodoče odrasle in smo s tem na neki način odgovorne za bodočo družbo. Hkrati pa pristajamo na svojo družbeno vlogo biti ubogljive. To morda ni najbolje.

Zelo jasno izražene misli za konec leta …

Predvsem so te misli osvobajajoče, saj pridemo do tega, da ni treba početi nečesa zaradi slabe vesti ali s stališča bontona. Seveda ne počnemo tistega, česar ne bi želeli, da drugi počnejo nam, jasno pa je, da si je najtežje postavljati ogledalo in v njem videti, da je slika obrnjena. Spomnim se knjige Iskanja Shirley MacLaine, v kateri oče s petimi otroki sedi na avtobusu. Otroci blaznijo, norijo, oče ne reagira in neka ženska se razjezi in ga nadere, kakšni da so otroci. On pa ji pove, da so ravnokar izvedeli, da jim je umrla mama. Čas in kraj, predvsem pa okoliščine nekega dejanja so zelo pomembne. Če je nekaj drugačno, še ne pomeni, da je slabo. Samo drugačno je.

Predstavo tokrat igrate izza steklene pregrade in ste tako na neki način ločeni od gledalcev. Kako igralci vidite oziroma začutite publiko v dvorani?

Zelo je poudarjena likovna plat predstave. Igramo za steklom, kar je bil za nas velik izziv. Zaradi fizične bariere imamo mikrofone, kar pomeni, da naš govor deluje zelo intimno. Za nas je bilo to težko, ker smo vajeni odrskega govora, tokrat pa sta govor že vsak vdih ali izdih. Vse se sliši in igralci se moramo zato vseskozi kontrolirati. Režiser je z mizansceno in stekleno pregrado dosegel boljše osredotočanje gledalčeve pozornosti na nekatere bistvene stvari v predstavi. Običajno gledamo tiste, ki govorijo, tu lahko opozori na druge like na odru – predstavo kadrira kot film. Igralci gledalcev ne čutimo in ne ne slišimo. Ko je prvič prišla v dvorano publika, je bil to za nas kar en mali šok.

V času, ko vse gledamo preko ekrana in ko so nas mediji prisilili do tega, da postajamo voajerji nekoga zasebnega življenja, to steklo predstavo na neki način približa sodobnemu pogledu – spominja na televizijske resničnostne šove. Če se ob predstavi tega vsaj malo zavedaš, ti mogoče to vzbudi zdravo distanco do sodobnega voajerskega sveta, ko nas vse grozljive podobe, ki jih gledamo, na neki način ne ganejo več.

Kakšen je vaš pogled iz preteklega v prihodnje leto?

Vesela sem, da zaključujem koledarsko leto s to predstavo, ker mi veliko pomeni. Mislim, da smo z ekipo kompletno naredili nekaj zelo subtilnega in drugačnega in se vedno znova veselim novega leta in praznega lista, ki ga bom popisala – upam, da samo z dobrimi stvarmi. Vsem ljudem želim, da bi v rokah držali najlepše in najbolj mavrične barvice in z njimi vsak dan sproti pisali na ta novi beli list. In barvali srčke ter se imeli radi.

Ampak danes se skorajda ne piše več na list papirja ...

Ob tem, da danes na papir le še redko kaj napišemo ali narišemo, so tudi gledališču že večkrat obljubljali njegov konec. Ampak tudi v računalniku obstajajo programi za pisanje ali risanje in tudi gledališče ima svojo prihodnost, vsaj dokler imamo tako zveste gledalce, kot ste obiskovalci Prešernovega gledališča. Vsem vam želim res pisano sončno predvsem pa zdravo novo leto. Pa prinesite barvice tudi velikokrat s seboj k nam v gledališče.