Mnogim je pomerila kosti

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 2. januar 2015 / 13:28

»Vedno sem mojim doma rekla, vse vas imam nadvse rada, ampak tudi antropologijo imam zelo rada,« poudarja prof. dr. Tatjana Tomazo Ravnik, upokojena profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in ena naših redkih strokovnjakinj za fizično antropologijo.

Ljudje ne razmišljamo veliko in pogosto o kosteh. Živalske nas zanimajo, kadar imamo na krožniku perutnino ali ribe, naše lastne pa, ko nas, bognedaj, špikne v križu. Skelet ali okostnjaka že prislovično uvrščamo v kategorijo 'strašil'. In če izhajam iz gornjega naslova: za zmagovalca v vaškem pretepu, naj tokrat razlog zanj pustimo ob strani, se je v starih časih običajno reklo, da je ta poražencu dodobra pomeril ali pa prebral kosti. Tudi upokojena profesorica biologije in antropologije, doktorica znanosti dr. Tatjana Tomazo Ravnik iz Kranja, se je več kot štirideset let svoje poklicne dobe ukvarjala s človekovimi kostmi in v širšem pomenu z njegovo anatomijo. A ne na bojnem, ampak na polju antropološke znanosti. Vedno in vselej v raziskovalne namene, naj bo to z obdelavo pri arheoloških izkopavanjih odkritih skeletov ali pa z dovoljenjem izmerjenega, kadar je šlo za proučevanje razvoja človekovega telesa v različnih življenjskih obdobjih. Iskriva gospa je vselej prijetna in duhovita sogovornica, polna specialnih znanj, ki se povprečnemu človeku najbrž zdijo nekaj, kar je z drugega sveta. Ko razmišljamo o človekovi sedanjosti in njegovi prihodnosti, pa ta znanja kar naenkrat postanejo zelo aktualna, praktična in nujna hkrati.

Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala, magistrirala in leta 1994 tudi doktorirala, je bila asistentka in kasneje docentka vse do upokojitve leta 2008. Na Oddelku za biologijo je predavala biologijo človeka in anatomijo človeka, slednjo tudi študentom Pedagoške fakultete v Ljubljani, visoke šole za zdravstvo na Univerzi na Primorskem, na Filozofski fakulteti je predavala osteologijo bodočim arheologom, prav tako pa se je posvečala študentom podiplomskega študija antropologije na Biotehniški fakulteti, FDV in Filozofskih fakulteti. Področje njenega raziskovalnega dela je fizična antropologija, več kot dvajset let je intenzivno preučevala somatotip in sestavo telesa človeka v času odraščanja in zgodnji odrasli dobri. Izpopolnjevala se je na univerzi v belgijskem mestu Leuven in v Budimpešti na Madžarskem, samostojno in s sodelavci objavila številne študije in članke doma in v tujini. Je članica več strokovnih združenj, dejavna je bila v okviru Evropskega antropološkega združenja, katerega kongresov se je redno udeleževala.

Pravi, da ji je kot antropologinji v vseh teh letih arheologija kar nekako zlezla pod kožo. Gospo Tatjano običajno srečujem na dogodkih, ki jih pripravljajo v Gorenjskem muzeju, bodisi kot obiskovalko bodisi kot predavateljico na Valičevem arheološkem dnevu ali kot redno obiskovalko muzejskih razstav.

Ko sem vas junija letos ob poletni muzejski noči srečal na odprtju prenovljene kostnice ob kranjski župni cerkvi, se mi je zdelo, da ste si z nekim prav posebnim žarom ogledovali množico belih lobanj in skeletnih ostankov za stekleno pregrado. Kot bi bili čustveno navezani nanje?

»Kako tudi ne bi bila, saj sem za velik del skeletov, ki so bili tu izkopani, opravila tako imenovane grobne zapisnike, ki so osnova za vse nadaljnje antropološke obdelave, med drugim tudi moje. Sodelovanje pri arheoloških izkopavanjih grobišč okrog kranjske župne cerkve, ki jih je leta 1972 vodil Andrej Valič, je bilo zame, takrat mlado diplomantko biologije na Biotehniški fakulteti, tudi prvo pravo terensko delo. Seveda poleg pedagoškega dela, ki sem ga najprej kot asistentka kasneje pa profesorica, opravljala na oddelku za biologijo.«

Kako ste se biologinja po stroki znašli med antropologi in posredno na terenu tudi med arheologi?

»Vse otroštvo in kasneje gimnazijo sem imela rada živi svet, naj so to bile živali, rastline ali pa ljudje. Nihala sem med študijem medicine, farmacije in biologije. Ker sem bila suhljato in drobceno dekle, je moja mama menila, da medicina ne bi bila prava zame, študij farmacije pa je takrat potekal le prvo leto v Ljubljani, kasneje v Zagrebu. Zato sem se vpisala na študij biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Študirala sem z velikim veseljem in zanimanjem, že pri diplomski nalogi pa sem se usmerila v fizično antropologijo, saj sem se v njej še z dvema kolegicama ukvarjala z obdelavo okostij, izkopanih na blejskem otoku. Takoj sem vpisala magistrski študij iz antropologije in začela s terenskim delom. Delala sem pod mentorstvom antropologa Toneta Pogačnika, po njegovi prezgodnji smrti pa sem prevzela njegovo delo. Tako sem kot antropolog sodelovala pri številnih arheoloških izkopavanjih od Prekmurja do Kopra. Kadar so se pojavili skeleti, sem bila zraven. Kranjska izkopavanja so mi bila še posebno 'pri roki', saj sem se tisto leto tudi poročila s profesorjem botanike Vladom Ravnikom in se iz Ljubljane preselila v Kranj.«

Pot je bila kratka v primerjavi z vašimi predniki, ki so na Kranjsko in v Ljubljano prišli iz različnih delov Evrope. Oče je bil po nacionalnosti Rus, čeprav priimek Tomazo, ki ob moževem Ravnik dopolnjuje vaš polni priimek, zveni zelo italijansko …

»Oče Georgij izhaja iz Rostova na Donu v južni Rusiji. Skupaj z bratom Nikolajem je v začetku dvajsetega stoletja v času revolucionarnih vrenj v Rusiji zbežal na Balkan. Prva svetovna vojna ju je ujela v Bolgariji, kjer je bil Georgij tudi ranjen. Pot ju je vodila v Beograd, kjer sta želela študirati. Svetovali so jima, naj se zapeljeta do Ljubljane, kjer je bilo v tistem času kar nekaj univerzitetnih profesorjev Rusov in bi bil tako študij zanju lažji. Oba sta študirala kemijo, a moj oče je po absolviranju kemije vpisal in diplomiral na montanistiki, ker je dobil štipendijo. V času študija je oče za lažje preživetje kot velik ljubitelj in poznavalec klasične glasbe redno delal kot statist v ljubljanski operi.

V tem času je na Tatjaninem plesu spoznal mojo mamo Marijo Ficzko. Zdaj veste, od kod moje ime. Ded po mami je bil Madžar, babica iz Škofje Loke. Po poroki leta 1934 je oče dobil delo v rudniku svinca v Trepči, katerega lastniki so bili Angleži. Tu je delal vse do 2. svetovne vojne, ko so se umaknili, moja starša pa so Nemci odpeljali na prisilno delo v Berlin, konec vojne pa sta dočakala v Werfnu blizu Salzburga. Ko sta po končani vojni prišla v Ljubljano, nista imela ničesar. Rešila ju je mamina sestra, pri kateri sta se naselila. To je bil njun vstop v novo življenje, od leta 1946 naprej tudi z menoj. Za Bežigradom sem preživela nekaj lepih otroških let, čeprav sem žal že zgodaj izgubila očeta. Po vojni je vse do resolucije informbiroja učil ruščino na bežigrajski gimnaziji. Umrl je, ko še nisem imela pet let, pri triinpetdesetih za infarktom. Vojna, težko delo v rudniku in stresno življenje so naredili svoje.«

Vrniva se ponovno nekaj stoletij v preteklost. Ko arheologi naletijo na grob z ohranjenim skeletom in vas pokličejo na teren, najbrž želijo vedeti, kakšnega spola in koliko star je bil umrli, ali je trpel za kakšno boleznijo in podobno ... Kaj osteoarheolog oziroma fizični antropolog lahko ugotovi, ko na mizo dobi škatlo s skeletom?

»Za kakršnokoli delo s skeleti je seveda potrebno temeljito poznavanje anatomije človeka, ki sem ga sama pridobila v času študija, predvsem pa pri pripravi diplomske naloge, in sem ga kasneje vseskozi tako študijsko kot praktično nadgrajevala.

Pri skeletu, ki ga dobim v obdelavo, najprej preverim stopnjo ohranjenosti in izvedem rekonstrukcijo skeleta, pri čemer je treba sestaviti skupaj čim več zlomljenih delov. Potem se lotim meritev, ločeno na lobanji in predvsem na dolgih cevastih kosteh rok in nog. Drug del pregleda se imenuje antroposkopija, pri čemer opazujemo posamezne znake na kosteh, kot so izraženost nadočesnih obokov, zatilja in drugih znakov na lobanji, jakost narastišč mišice, asimetričnost kosti … pri tem pa se zabeležijo tudi bolezenske spremembe in poškodbe, kot so na primer zraščenost vretenc, zaceljeni zlomi, udarci po lobanji. Ločeno poglavje je pregled in stanje zobovja, ki je pomemben indikator prehranjevanja umrlega, na podlagi zobov­ja pa tudi lažje določamo domnevno starost.«

Če ostaneva pri skeletih z nekdanjega kranjskega pokopališča. Bi se dalo na podlagi kosti sklepati, kdo in kakšni so bili Kranjčani nekoč?

»Ljudje bi iz arheoloških izkopanin seveda želeli vedeti čim več. Tudi iz skeletnih ostankov. A so mnoge ugotovitve predvsem domneve, nekatere bolj druge manj zanesljive. Za natančnejše ugotovitve je zelo pomembno interdisciplinarno raziskovanje, kjer se srečujejo kemija, biologija, genetika … A vendarle, po temeljiti obdelavi materiala lahko pričakujemo rezultate, kot so spol in starost v času smrti, domnevna telesna višina, razmerja na glavi in telesu, zdravstveno stanje, pri ženskah lahko tudi število porodov, poškodbe pred smrtjo in po njej, kakšne umetne deformacije, včasih celo prisotnost delovnih stresov, sorodstvene povezave znotraj in med populacijami. Vse to in še marsikaj seveda v soglasju z na novo odkritimi metodami v različnih znanostih. Le v primeru zelo dobre ohranjenosti skeleta je moč pokazati tudi na tipologijo človeka, ali gre za bolj slovanski tip, staroselski, v Kranju bi se našel tudi kakšen langobardski tip ali hunski z vzhoda. Na ta način prej običajnemu okostnjaku zdaj določimo identiteto. Zdaj je nekdo. Kot sem izvedela, trenutno dr. Andrej Pleterski z Znanstvenega raziskovalnega centra SAZU vodi raziskavo na celotnem skeletnem materialu, ki je bil poslan na biokemijske in druge podobne raziskave v Zagreb. Kranjsko grobišče velja za enega najbolj imenitnih v Evropi, z raziskavami pa želijo najti povezave med različnimi populacijami, ki so na tem področju živele in bile pokopavane razmeroma dolgo obdobje, od 6. do 17. stoletja.«

No, lobanje so si na prvi pogled precej enake, pa vsaj podobne …

»Tega vam ne bo priznal noben arheolog niti antropolog. Vsaka odkrita grobna enota je izziv zase, seveda pa se tudi ljudje med seboj razlikujemo. Kot strokovnjak na vsako posamezno grobišče gledam kot na celoto in potem v njem iščem raznolikosti v okviru moške ali ženske serije … Izrednega pomena pri določanju spola so recimo prav dobro ohranjena lobanja in kosti medeničnega obroča.«

Večina ljudi na ostanke človeških kosti gleda s strahom, vi niste nikoli imeli slabih sanj zaradi tega?

»Skeletov se preprosto navadiš. Čeprav smo delali s skeletnim materialom, na terenu med arheologi in sveže diplomiranimi biologi, arheologi, študenti ni manjkalo domiselnih pripomb, smeha in šaljivih dogodkov. Kranjčani so v lesene ograde izvrtali luknje in tako nas je pri izkopavanju spremljalo kup neznanih oči. Prav šok je bil, ko smo našli kostnico brdskih graščakov Eghkov. Kasneje so vanjo zlagali vse stare kosti in delali prostor novim grobovom okrog cerkve. Tako se je v njej nabralo prek 1600 skeletov. Ko sem tistega dne prišla iz Ljubljane, me je ekipa samo hudomušno gledala ob velikem prostoru, prekritem s plahto. Tatjana, nekaj imamo zate, so se muzali in se smejali mojemu velikemu presenečenju, ko so odgrnili kostnico. Skoraj se mi je zavrtelo od navdušenja.«

Ste imeli priložnost obravnavati tudi pomembne osebe iz preteklosti?

»Poseben izziv so bile analize skeletnih ostankov znamenitih osebnosti. Tako sem na prošnjo opata Kolška v Celju pregledala osemnajst lobanj, ki so pripadale rodbini celjskih grofov. In to v času po zadnji vojni, ko so bile lobanje vrnjene cerkvi. Analizirala sem jih antropometrično in antroposkopsko, lobanje pa smo tudi fotografirali in opravili rentgenske posnetke. Na prošnjo akademika dr. Božina Ivanovića sem leta 1986 antropološko obdelala zgodovinske osebnosti dinastije Crnojević in Petrović Njegoš. Delo v samostanu na Cetinju je obiskalo veliko občinskih veljakov, saj je ta dinastija še danes cenjena. Še posebno sem bila kot ženska privilegirana, da sem lahko prijela enega od teh veljakov za še ohranjene velike, zanj značilne brke. Pred petimi leti sem tudi pregledala in analizirala skeletne ostanke petih oseb iz grobnice rodbine Auerspergov, ki je bila odkrita ob izkopavanjih na ljubljanski tržnici. To je vsekakor še posebno zanimivo delo, saj o teh osebnostih tudi sicer veliko vemo.«

Koliko antropologov se v Sloveniji ukvarja s tem?

»Nas, ki delamo po klasični metodi, torej brez biokemičih in genetskih raziskav, ni ravno veliko. Dr. Marija Štefančič, dolgoletna predstojnica katedre, jaz in kasneje dr. Petra Leben Seljak. Ko arheologi naletijo na grob, je njihova dolžnost, da obvestijo antropologa, ki ta grob strokovno pregleda in opiše. Potem se, kot sva že povedala, v laboratoriju kosti rekonstruirajo, natančno izmerijo in ovrednotijo. Sicer sem se kasneje osredotočila na drugo antropološko področje, preučevanje rasti in razvoja otrok, a sem se vsa leta še občasno ukvarjala z analizami okostij. Še danes me včasih pokličejo za kakšno manjšo analizo. Seveda pa je bila moja osnovna dejavnost profesura na fakulteti.

Sem pa več kot deset let kot mentorica vodila antropološke skupine na Mladinskih raziskovalnih taborih na Štajerskem. Spoznavanje prijaznih domačinov in delo v drugih skupinah se mi je globoko vtisnilo v spomin. Radovednim dijakom sem odkrivala svet podatkov v starih matičnih knjigah. Predstavila sem jim metode dela in uporabo pri proučevanju historične demografije posamezne fare … Hči Mateja se je ravno na enem od taborov v skupini za arheologijo navdušila nad to stroko. To veselje je bilo tudi povod za izbiro študija arheologije in njenega današnjega poklica, v katerem zares uživa.

Vedno sem mojim doma rekla, vse vas imam nadvse rada, ampak tudi antropologijo imam zelo rada. Domači so vedno imeli razumevanje za moje delo, kot tudi jaz za moževo botaniko. Ko je šel on na teren, smo šli vsi z njim, ko sem šla jaz na teren, smo prav tako šli vsi skupaj. Tudi danes si greva z možem ogledat najdišča, kjer izkopava hči. Vedno, kadar prideva, s seboj prineseva nekaj hrene in pijače. Tako mi pravijo kar arheološka mamica. Sina Jurija prav tako navdušuje narava, predvsem pa mu je blizu športno plezanje. Letos je izdal knjigo Plezanje po kraškem robu, ki je bila tudi ena petih kandidatk za knjigo leta na letošnjem Knjižnem sejmu.«

Sami ste kasneje začeli raziskovati in proučevati anatomske spremembe pri živih ljudeh, od telesnega ustroja športnikov v različnih obdobjih do rasti in razvoja otrok v šolskih letih in zgodnji odrasli dobi …

»Vzrok za prehod v drugi sklop raziskav na področju fizične antropologije je bilo rojstvo obeh otrok konec sedemdesetih let. Takratna predstojnica katedre dr. Zlata Dolinar Osole mi je predlagala, da svoje raziskave osredotočim na proučevanje rasti in razvoja otrok in mladine ter kasneje tudi odraslih. Na katedri za antropologijo je bila tradicija redno spremljanje rasti razvoja otrok od petdesetih let prejšnjega stoletja dalje, zato se je izkazala potreba, da se nekdo intenzivneje ukvarja s tem področjem tudi naprej. Tako sem del svoje raziskovalne poklicne poti preusmerila na živega človeka, pri čemer smo veliko sodelovali z različnimi fakultetami. Zanimalo nas je spreminjanje proučevanih populacij tekom desetletij, ugotavljali smo povečevanje telesne višine, zgodnejše dozorevanje deklet in v zadnjem času povečevanje količine podkožnega maščevja.«

To je bila tudi vaša osrednja preokupacija v osemdesetih in devetdesetih letih, v doktorskem delu ste predstavili z različnimi metodami analizirano sestavo telesa ter somatotip človeka v juvenilnem obdobju … Za doktorat ste se odločili razmeroma pozno?

»Prvi vzrok za zakasneli doktorat je bilo dejstvo, da sem želela večino prostega časa posvetiti družini, zato sem za doktorat potrebovala nekaj več časa. Z možem, ki je bil prav tako profesor, sva se običajno študija in dela za predavanja lotila šele zvečer, ko sta bila otroka v postelji. Tudi sicer mislim, da je pomembno, da se doktorata lotiš takrat, ko se ukvarjaš z nečim, kar te izjemno veseli, in veš, da se tema ne bo zaključila, ker prihajajo vedno novi in novi izzivi. Več let sem med dijaki in študenti opravljala meritve in vrednotila pridobljene podatke. Kar triinštirideset različnih mer telesa sem potrebovala, kar je zahtevalo kar nekaj časa. Sledila je izbira instrumentarija in iskanje različnih metod ocenjevanja sestave telesa, ter določanje somatotipa – izoblikovanosti človeškega telesa. Zaključna dela za doktorat sem opravila na fakulteti za šport v mestu Leuven.«

O tej temi ste pogosto predavali na kongresih in strokovnih seminarjih doma in v tujini …

»V vsakem obdobju življenja imaš neko srečno zvezdico, ki te osrečuje in ti dela življenje polnejše. Evropsko antropološko društvo na vsaki dve leti organizira kongrese, na katerih sem se srečevala z vrhunskimi strokovnjaki z vsega sveta, ki so vselej pripravljeni pomagati z nasveti v strokovnih zadevah. Kongresi so mi dali prijatelje za vse življenje, s katerimi sem še vedno v kontaktu. Veseli me tudi, da se oglašajo moji bivši diplomanti. Vse to so zelo pomembne stvari, potem ko se upokojiš in si mogoče na začetku kar malo v šoku, češ, kaj bom pa zdaj. Hči arheologinja mi včasih prinese kakšen skelet v arheološko analizo …«

Torej vam kot vsem upokojencem manjka časa?

»Vedno si najdem kakšno zaposlitev. Poleg tega zelo rada kuham, skrbim za vrt ob naši veliki sto deset let stari stanovanjski vili. Z možem veliko hodiva na izlete, predvsem v času cvetenja rož, saj ga z veseljem spremljam pri iskanju različnih rastlin. V veselje sta mi hči in sin, ki sta oba uspešna na svojem področju. Imam stalne stike z Gorenjskim muzejem in Zavodom za varstvo kulturne dediščine. Obiskujem kulturne prireditve in imam rada obiske …«