Gorenjci s škofovsko palico

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. december 2014 / 17:26

Med 35 ljubljanskimi škofi, med katerimi jih je sedem z naslovom nadškofa, jih je bilo precej rojenih na Gorenjskem, med njimi tudi prvi Žiga Lamberg.

Novembrska posvetitev Gorenjca msgr. Stanislava Zoreta za novega ljubljanskega nadškofa je priložnost za sprehod po zgodovini ljubljanske škofije in pregled, kateri možje z gorenjskimi koreninami so vzeli v roke škofovsko palico in vodili ljubljansko katoliško občestvo. In presenetljivo! Gorenjcev ni bilo malo, kar je za naše kraje, ki so dali slovenski zgodovini toliko pomembnih mož, še dodatna čast.

Zgodovina ljubljanske škofije se začenja 6. decembra leta 1461, ko je cesar Friderik III. Habsburški ustanovil ljubljansko škofijo in vanjo vključil sicer ozemeljsko nepovezane župnije v notranjeavstrijskih deželah Kranjska, Štajerska in Koroška. Za prvega škofa je imenoval Gorenjca, grofa Sigismunda Žiga Lamberga, ki je bil kot šesti med osmimi otroki rojen očetu grofu Juriju Lambergu, lastniku gradu Gutenberg pri Tržiču. Papež Pij II. je Lamberga potrdil za škofa 6. junija leta 1463. Umrl je 8. junija leta 1488 in je bil pokopan v ljubljanski stolnici, od koder so njegove posmrtne ostanke leta 1678 prenesli v družinsko grobnico na grad Kamen v Begunjah. Tudi tretji in peti ljubljanski škof sta bila rojena na Gorenjskem. Prvi je bil Franc Kacijanar, škof med letoma 1537–1543, ki se je okrog leta 1501 rodil očetu Lenartu Kacijanarju z gradu Kamen pri Begunjah in materi grofici Uršuli Herberstein. Kot petega pa zgodovina ljubljanske škofije zapiše Petra Seebacha, škofa med letoma 1560 in 1568, ki je bil rojen v Kranju okrog leta 1500 kot sin viteza Luke Seebacha in Marjete Praunsperger.

Nadškofje iz Vrbe, Kovorja in Rodice

Gorenjci znova stopamo v zgodovino ljubljanske škofije leta 1860, ko je bil za škofa imenovan v Kranju rojeni Jernej Vidmar. Papež ga je kot škofa razrešil leta 1872, vendar je na njegovo prošnjo to dolžnost opravljal do leta 1875, ko je bil imenovan nov škof, tudi Gorenjec Janez Zlatoust Pogačar. Jernej Vidmar je umrl v Kranju leta 1883, nanj pa spominja njegova hiša na Tavčarjevi 41. Janez Zlatoust Pogačar je bil škof med letoma 1875 in 1884. Rojen je bil leta 1811 v Vrbi očetu Janezu Pogačarju in Neži Primožič. Še posebej je znan po ustanavljanju 78 novih župnij. Leta 1875 je vodenje ljubljanske škofije znova prevzel Gorenjec, tokrat Anton Bonaventura Jeglič, rojen maja 1850 v Begunjah. Škof je bil do leta 1930 in je še posebej znan po graditvi Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. Umrl je leta 1937. Po obdobju škofa Gregorija Rožmana, ki se je po koncu druge svetovne vojne umaknil na Koroško, je postal pooblaščeni vikar ljubljanske škofije Anton Vovk, ki je bil rojen leta 1900 očetu Jožefu Vovku in materi Mariji Debeljak na domačiji pesnika Franceta Prešerna. Leta 1959, po smrti škofa Rožmana, je bil imenovan za ljubljanskega škofa in leta 1961, ko je bila škofija povzdignjena v nadškofijo, za nadškofa. Umrl je leta 1963 v Ljubljani. Tudi njegov naslednik je bil Gorenjec Jožef Pogačnik, rojen leta 1902 v Kovorju, nadškof pa je bil v letih 1964–1980. Ko je bila novembra leta 1968 ustanovljena ljubljanska cerkvena pokrajina, metropolija, je postal nadškof Pogačnik tudi njen prvi metropolit. Umrl je leta 1980. Po Alojziju Šuštarju je leta 1997 vodenje nadškofije znova prevzel človek domžalskega roba Gorenjske Franc Rode, rojen leta 1934 na Rodici pri Domžalah. Leta 1965 se je iz Argentine vrnil v Slovenijo. Nadškof je bil do leta 2004, ko je odšel v Vatikan in leta 2006 postal kardinal. Tudi njegov naslednik Alojz Uran, rojen v Spodnjih Gameljnah pod Šmarno goro, se nagiba na Gorenjsko. Nadškof je bil do leta 2009, ko je papež sprejel njegov odstop.

Na koncu pogovora smo nadškofa msgr. Stanislava Zoreta povabili na prihodnjo Glasovo prejo. Odgovoril je: »Gotovo bi bil pripravljen sodelovati na Glasovi preji. To je eden od načinov oznanjevanja. Oznanjevanje ni samo s prižnice, s katere ne govorimo več, saj sedaj pridigamo na ambomu, in veroučna učilnica. Oznanjevanje je tudi ta pogovor in oznanjevanje bo tudi Glasova preja, če bo prišlo do nje. To je način, kako priti do ljudi in sporočati veselo oznanilo.«

»Zdi se mi pomembno, da kristjani v vsakem božiču začutimo, da Bog sveta ni izpustil iz rok, da ostaja zavezan temu svetu in človeku, zato mu vsako leto podarja božič, svoj prihod in učlovečenje. Tako vsi lahko doživljamo, da je ta svet nekaj dragocenega in da bi se začeli zavedati svojega človeškega in tudi krščanskega dostojanstva. Za novo leto pa samo Frančiškov pozdrav, ki ga frančiškani vedno izrekamo drug drugemu: Vsem mir in dobro. Mir in dobro je nekaj, kar mi skupaj ustvarjamo ali skupaj rušimo. Skratka, vsak mora narediti vse, kar je v njegovi moči, da bomo živeli v miru in da nam bo dobro. To je moje voščilo bralkam in bralcem Gorenjskega glasa ter vsem Gorenjkam in Gorenjcem.«