Kaj imajo skupnega skodle in glasbila?

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / torek, 23. december 2014 / 10:31

Odgovor je: najbolj kvaliteten resonančni les, ki raste na Pokljuki. Pravi mojstri že po zvenu debla slišijo, ali je les pravi ...

V Kosovi graščini na Jesenicah je na ogled razstava o gozdovih Kranjske industrijske družbe, ob njej pa so v Gornjesavskem muzeju Jesenice pripravili pester spremljevalni program. Eden od zanimivih večerov je potekal prejšnji teden, ko so iskali odgovor na vprašanje, kaj imajo skupnega skodle in glasbila. Odgovor je razkril Zdravko Cesar, revirni gozdar z blejske območne enote zavoda za gozdove. Kot je povedal, pokriva 16 tisoč hektarov velik revir na območju zgornje bohinjske doline, delo revirnega gozdarja pa opravlja že 38 let. Je pravi zaljubljenec v gozd in les in opozarja na ne­precenljivo vrednost gozdnega bogastva Pokljuke; imenuje ga kar »naše pokljuško zlato«. Prav na Pokljuki, na nadmorski višini okrog 1400 metrov raste najbolj kvaliteten resonančni les, to je les posebne kakovosti, ki je primeren za izdelovanje najbolj kvalitetnih glasbil. A smreke, ki bodo dale tak les, je prav tako težko najti kot zlato, je dejal Cesar. Drevo namreč mora imeti enakomerno, gosto strukturo letnic, mora biti brez grč (zato je pomembno, da deblo že v mladosti obvejijo) in smolnih kanalov, pomembna je tudi prava »zavitost« lesnih vlaken. Prav tako mora biti deblo prave debeline, takšne smreke so stare 160 let in več. Posebej zanimivo pa je, da si dobri gozdarji, kot je tudi Zdravko Cesar, pri iskanju pravega drevesa pomagajo tudi z zvokom, ki ga tako drevo oddaja ob udarcu obenj. Ali kot je dejal Cesar: če smreka pravilno zazveni, je tista prava ... Včasih bi na smreke lahko zaigral celotno glasbeno lestvico ... »Ko dobim res kvaliteten les, pokličem mojstra izdelovanja glasbil Aleša Ermana s Spodnjega Otoka, ki že po zvoku lesa ve, ali je les bolj primeren za izdelavo inštrumenta ... Pravi mojstri en kos lesa za inštrument lahko izbirajo tudi ves dan. A takšnega prvovrstnega lesa za glasbila je le nekaj odstotkov, preostalega pa se porabi za skodle,« je povedal Cesar, ki se je izdelovanja skodel učil pri starih mojstrih na Ko­privniku in Gorjušah, ki niso skoparili z znanjem. Cesar je tudi prikazal, kako se izdelujejo skodle, ki sčasoma dobijo sivo patino, na strehah pa se ohranijo vsaj četrt stoletja.

Del skrivnosti iskanja pravega pokljuškega resonančnega lesa pa prikazuje tudi dokumentarni film, ki so ga posneli na območju Triglavskega narodnega parka in ima naslov Izgubljena resonanca. V enournem filmu poleg gozdarja Zdravka Cesarja na­stopajo še Bohinjci Marko in Grega Grmek in Milan Stare in izdelovalec glasbil Aleš Erman. V filmu je prikazan tudi tradicionalen način podiranja smrek z amerikanko, izdelava lesa z ročnim orodjem pa tudi bivanje gozdarjev v kožarci. Film je na idejo Lojza Budkoviča posnel in zmontiral ter glasbeno opremil Ma­tjaž Pribošič. Kaj bi slišali, če bi se vsaka smreka oglasila s svojim zvokom, se sprašujejo v filmu. Kakšen je zvok Pokljuške planote? Kot bi igral Vivaldi?