Vsi smo George Kaplan

V soboto smo si v Prešernovem gledališču ogledali že četrto premiero letošnje sezone, dramo George Kaplan sodobnega francoskega avtorja Frederica Sonntaga v režiji Jake Andreja Vojevca.

Po predstavi sem doma najprej »poguglal«, če je novinar v videu s konca predstave, ki je želel vedeti, ali je že vedel preveč, res obstajal? Omrež­je ga ne beleži, a po predstavi se zdi, da ta v resnici obstaja v vseh nas, ki želimo izvedeti, kje je prišlo do kratkega stika. Drama, označili so jo za vohunsko komedijo, ima tri situacije ali zgodbe, za katere sprva kaže, da jih povezuje zgolj ime George Kaplan (za ime je dramatika navdihnil lik iz Hitchcockovega filma Sever-severozahod), po dveh napetih urah pa spoznamo, da vsi trije deli eden brez drugega ne obstajajo.

V prvem prizoru se skupina aktivistov, ki si nadene skupinsko identiteto z imenom George Kaplan, poskuša dogovoriti o naravi svojega delovanja, v drugem skupina scenaristov za skrivnega naročnika pripravlja scenarij za serijo ali film z junakom, ki naj bi mu bilo ime George Kaplan, v tretjem pa se nevidna vlada, skupina predstavnikov oblasti, spopada z grožnjo notranji varnosti v državi, nevarnost preži v obliki nekega Georgea Kaplana, in pripravlja načrt za boj proti njej. V vseh treh zgodbah se pojavlja pet likov, ki med seboj niso povezani, igrajo jih Aljoša Ternovšek, Vesna Slapar, Peter Musevski, Miha Rodman in Darja Reichman.

Če v prvi sekvenci vidimo mlade aktiviste, ki se v žaru akcije ob preveč demokracije nikakor ne morejo dogovoriti o tem, kako bodo s svojimi idejami prepričali ostali svet, nam druga sekvenca predstavi ljudi srednjih let, ki prodajajo svoj idejni potencial iz mladosti skriv­nemu naročniku, ob tem pa poskušajo obstati, čeprav vsak nosi svoje osebno breme. Da je slednje lahko za posameznika pretežko, se izkaže v morilskem pohodu enega izmed peterice. V zreli dobi so skrivni oblastniki, ki upravljajo s svetom. Na grozljiv način. Akterji iz druge sekvence so izvrševalci, tisti iz prve žrtvena jagneta. Oblast je obvarovala svoje privilegije in vpliv. Vse je spet mirno. Erupcija mladosti, zrela kreativnost in jesenska oblast.

Odlična igralska ekipa navdušuje v kolektivni igri in spretno prehaja od prvega do tretjega »stanja«. Scenska uporaba videa z več kamerami, v drugem delu je ta najbolj izpostavljena, nas vedno znova opominja, da živimo v času »velikega brata«. Med seboj se izmenjavajo bodisi posneti videi bodisi posnetki trenutnega stanja na odru. Z vseh strani opazovani. Predstava vse­skozi lepo teče, kljub temu, da imamo vseskozi občutek neke konfuznosti, nam jasno govori o nekem svetu, ki ga boste najbolj pogum­ni lahko primerjali tudi s svetovno družbeno stvarnostjo, aktualizirano tudi lastni deželi. Bi nas moralo biti po ogledu predstave strah za našo prihodnost? Tako osebno kot človeštva. Odgovor si poiščite sami.