Dediščina starih hišnih imen

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Gospodarstvo / četrtek, 4. december 2014 / 12:52

Zbiranje hišnih imen v projektu poteka po utečeni in v prejšnjih letih uveljavljeni metodologiji. V prvem koraku za pridobitev zgodovinske osnove o obravnavanih naseljih proučujejo zapise hišnih imen v zgodovinskih dokumentih, kjer so bila hišna imena sistematično zapisana.

Kranj – Takšen vir so delovod­niki franciscejskega katastra iz obdobja 1823–1869, večinoma za deželo Kranjsko, deloma pa tudi za Koroško. V njih je poleg imena in priimka lastnika v večini primerov navedeno tudi hišno ime. Drug uporaben vir so župnijske knjige, tako imenovani statusi animarum, v katerih je pod kategorijo »nomen vulgare« poleg naslova hiše navedeno tudi hišno ime. Statusi so različnih starosti, vsi pa so nastali med letoma 1750 in 1950.

Akcijo, imenovano Dediščina starih hišnih imen, sofinancirajo Evropska unija prek programa LEADER in osem gorenjskih občin, kjer projekt tokrat poteka. To so občine Bohinj, Cerklje na Gorenjskem, Kranj, Kranjska Gora, Naklo, Radovljica, Šenčur in Tržič. Akcija poteka postopoma in na vnaprej določenih območjih, ki ga določijo udeležene občine. Seznam naselij, kjer akcija tokrat poteka, najdete na spletni strani www.hisnaimena.si. Klemen Klinar je višji področni svetovalec III. v Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske, ki je zadolžena za omenjeno akcijo, in je zato pravšnja oseba, ki lahko poda nekaj odgovorov na aktualna vprašanja, povezana z akcijo, ki je pri Gorenjcih naletela na izjemen odziv.

Kako v praksi poteka imenovanje hiš? Kako si hiša pridobi »tablico« z imenom?

»Imenovanja hiš ne izvajamo mi, temveč so hišna imena del tradicije vasi. Mi imena le zberemo, hišna imena pa so hišam dali njihovi sokrajani. V večini primerov so to imena, ki so uveljavljena že več stoletij in poleg domačije zaznamujejo tudi tam živeče osebe in njihovo lastnino, na primer Žnidarjev ata, Žnidarjevo polje, Žnidarjeve krave. Pri svojih zbiranjih imamo dve preprosti merili, ki določata, ali hišno ime sodi v našo zbirko. Hišno ime mora biti staro najmanj 70 let, kar pomeni, da je prestalo že vsaj dve generaciji pri hiši in se je obdržalo, poleg tega pa zbiramo samo izvorna hišna imena, torej potomcev iz neke hiše ne popišemo. Na primer: velja samo hišno ime Pri Žnidarju, hiš, kjer živijo Žnidarjev Jaka in Žnidarjeva Marija, pa ne popišemo. Ker so hišna imena neuradna kategorija, se moramo pri ugotavljanju imen zanašati na izjave krajanov, za kar so najprimernejši starejši domačini, rojeni v tem kraju in pristni govorci domačega narečja. Kako pridobiti tablico? Na območjih, ki jih v dogovoru s sodelujočimi občinami obravnavamo, lastnikom hiš, za katere smo ugotovili hišno ime, po pošti pošljemo dopis z vabilom k označitvi njihove domačije s tablo. Poleg dopisa je že pripravljeno soglasje, ki ga mora lastnik podpisati, če želi dobiti tablo. Na podlagi vrnjenih soglasij lastnikom zagotovimo brezplačno tablo s hišnim imenom. Naš terenski dostavljavec oziroma monter table dostavi na dom in ob predaji ponudi tudi montažo.«

Kako potekajo srečanja po krajih in vaseh? Kdo vse se lahko srečanja udeleži?

»Srečanja potekajo na območjih, ki jih v posameznem letu obravnavamo. Organizirana so za neko smiselno zaokroženo celoto, na primer za posamezno krajevno skupnost ali skupino vasi. Na njih se prisotnim predstavi projekt in njegov potek, pomen in vloga hišnih imen kot dela kulturne dediščine slovenskega podeželja, možni izvori hišnih imen, del predavanja je posvečen tudi predstavitvi narečnih posebnosti, ki se odražajo v hišnih imenih. Hišna imena namreč zbiramo v pristnem narečnem izgovoru in na teh srečanjih ljudem želimo predstaviti značilnosti gorenjskega narečja in tako utemeljiti, zakaj bodo imena zapisana po domače, na primer, zakaj bo hišno ime zapisano Pr Štúvarj? in ne Pri Štularju, zato, ker Gorenj­ci švapamo in na delu Gorenjske končni knjižni -u izgovarjamo kot polglasnik. V drugem delu vsakega srečanja s prisotnimi domačini dokončno pregledamo zbrana hišna imena in popravimo morebitne napake. Poleg osnovnega hišnega imena za vsako hišo popišemo tudi izraz za gospodarja in gospodinjo, izhajajoč iz hišnega imena, primer Pr Rožíč je gospodar Rôž?č, gospodinja pa Rožíška, saj so tudi te oblike bogato ljudsko izročilo in v njih najdemo veliko zanimivih značilnosti gorenjskega narečja.«

Klinar je še dodal, da se pogosto srečujejo tudi z nestrinjanjem lastnikov hiš z narečnim zapisom, ker menijo, da se pri njih ne govori tako. Najpogostejše je nasprotovanje končnici -o na Zgornjem Gorenjskem ali končnici -? na Osrednjem Gorenjskem, ki nadomeščata slovnično končnico -u. Dejstvo je, da so to nedvoumne značilnosti gorenjskega narečja, res pa je, da so zaradi medijev in splošne družbe vedno bolj pod vplivom knjižnega jezika in mogoče domačega narečja niti ne poznamo več, saj ga govorijo le še najstarejši.

»Glavni cilj je zbrati imena in jih obeležiti v pristnem domačem narečnem izgovoru. Pri zapisu hišnih imen na tablicah lastniki prevečkrat gledajo na to, kako bi ime moralo biti zapisano glede na njim poznane zapise v zgodovini, glede na zapis na družinskem nagrobniku ipd., s tem pa izgubimo narečnost imena. Ker akcija poteka na celotnem Gorenjskem, smo pri tem striktni in vztrajamo pri narečnem zapisu, saj bi akcija sicer izgubila svojo enotnost in bi lahko vsak sam izbiral, kako njegovo ime zapisati. Ne nazadnje hiši dajo hišno ime sovaščani in si ga ne določijo sami, zatorej naj bo ime zapisano v narečju, ki ga ti sovaščani govorijo,« je zaključil Klemen Klinar.