Ko mlade napade depresija

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 11. november 2014 / 11:29

Jesenski čas je primeren, da se v ljudi priplazi depresija. Seveda mora imeti pogoje, da se v človeka naseli in v njem tudi ostane. Ljudska narava in narava delata z roko v roki, kot da bi nam želeli pokazati, naj bomo bolj zvesti sebi. Konec koncev je sedaj res čas, da se malo umirimo. Če ne gre drugače, pa nas umiri de­presija. Škoda je, ker nas preveč umiri. Če bi se bolj poslušali, bi imela depresija manjšo moč. Če bi lahko bolj zaupali in več povedali, prav tako. Osnova o de­presiji je že tako črno obarvana, ko na to dodamo še naše predsodke, pa ni možnosti, da bi pisane barve sploh prišle zraven. Depresija ni otožno razpoloženje, ki nas napade ob žalostni glasbi in se zagledamo skozi okno v gola drevesa. To ni, da se ti ne ljubi pospravljati in da ležiš na kavču. To ni bolezen enega tedna in enega meseca. Depresija je stanje duha in telesa, ki človeka dobesedno onesposobi. Pri mladostnikih je v porastu. Zakaj je temu tako, je težko soditi, saj je vsak človek zgod­ba zase. Mogoče so mladi prevzeli vzorce zbolevanja od odrasle populacije, saj je depresija v porastu tudi pri njih. Poleg tega je sedaj dovoljeno biti depresiven in to ni več bolezen, ki bi jo morali skrivati. Menim, da smo že toliko zrela družba, da nikomur ni treba reči, da je imel bolniški stalež zaradi bolečin v križu. Več ljudi o tem spregovori, lažje bo tudi mladim. Pri prepoznavanju in pri zdravljenju. Pri mladih depresijo pogosto spregledamo, saj ima podobne znake kot puberteta. Mladostnik se umika pred svetom, njegovo razpoloženje se drastično menja, pogosto je otožen, komunikacija je zmanjšana na minimum, počuti se drugačnega, ničvrednega. Mladostnik mi­sli, da iz njega nič ne bo (kar mu seveda včasih dopovedujejo tudi starši), da so vsi boljši od njega in da ga nihče ne razume. Vse tiste dejav­nosti, ki so ga še do nedavnega veselile, so kar naenkrat brez veze in ne kaže nobene želje, da bi še treniral, se trudil in vztrajal. Lahko dela poskuse z alkoholom ali s tabletami in včasih grozi s samomorom (če mu mama zagrozi, da bo izklopila računalnik). Vse opisano ali vsaj nekaj od tega vam bo za domačo rabo znal opisati vsak starš, ki ima doma pubertetnika. Kar ne pomeni, da imajo vsi pubertetniki depresijo. Opisani znaki so večinoma prehodni in blagi in takšni, da smo dokaj pomirjeni, ko vidimo svojega otroka. Včasih pa so to le začetni znaki, ki se stopnjujejo in jih zato nikakor ne smemo spregledati. Nikoli teh znakov ne podcenjujmo, hkrati pa jih tudi ne poveličujmo. Če nismo prepričani, je za začetek dovolj pogovor z otroškim zdravnikom, ki bo presodil, ali bi bilo koristno, da mladostnika pregleda tudi psihiater. Vsekakor smo starši tisti, ki svojega otroka najbolj poznamo, in zato je naša presoja mladostnikovega vedenja veliko vredna. Če se nam zdi, da popuščanje v šoli odstopa od normalnega pubertetniškega upora, da je izguba interesov prevelika in da se otrokov svet nevarno oži na kotiček v njegovi sobi, potem je čas za akcijo. Tem znakom se lahko pridružijo tudi telesni znaki, od zaspanosti, neješčnosti, prevelikega apetita, glavobolov, do bolečin v trebuhu ali v mišicah. Dekleta so pri telesnih znakih v prednosti, medtem ko fantje na naša vprašanja o težavah pogosto odreagirajo z agresivnostjo. Kot da bi se bali, da bi se razkrili s šibkostjo. Izraziti težavi pri depresiji, ki ju bomo hi­tro opazili pri mladostniku, sta znižana koncentracija in težave s spominom. Kot da bi druge stvari (depresija) zasedle možgane. Včasih se mladostniki iz strahu pred stanjem, ki ga občutijo, zatečejo v alkohol in droge. Kar pa seveda stanje še bolj zamegli in poslabša. Ko se depresija že kaže, jim ni mar, kako izgledajo in so manj urejeni kot prej. Ve­dno primerjamo čas pred in po tem. Le tako imamo smiselno primerjavo, ki velja za našega otroka, ne samo na splošno. Konflikti se vrstijo, nalagajo se občutki krivde na obeh straneh in največji problem nastane, kako naj pride mladostnik na pregled in po pomoč.