Zgodovina se ponavlja

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / nedelja, 20. maj 2007 / 06:00

V Jeseniških novicah je Jožef Arh napisal izredno zanimiv članek z naslovom Zakaj danes lahko stoji jeklarna Acroni na Jesenicah. Čeprav gre za daljši prispevek, mislim, da bi lahko, predvsem za tridesetletno obdobje od odhoda metalurga Matevža Hafnerja do prihoda metalurga Vasilija Prešerna, še kaj dodali. V tem času sta dva strojnika odločilno zaznamovala razvoj jeklarstva na Jesenicah. Že gospod Arh je zapisal, da je po vojni plansko gospodarstvo zahtevalo, da je železarna izdelovala dobesedno vse. Ni bila pomembna ekonomika, ampak široka paleta izdelkov s količinami, ki jih je zahtevala industrija. Razvoj novih tehnologij je bil zapostavljen, pa ne le zaradi pomanjkanja virov financiranja, ampak s ciljem zaposlovanja čim več delavcev iz drugih krajev federacije. Obratovodje so zahtevali vedno več delavcev in težke delovne razmere na zastarelih napravah so povzročali neugodno fluktuacijo. Da bi bila mera polna, so tudi številni strokovnjaki nasprotovali, na eni strani opuščanju nerentabilnih izdelkov in na drugi strani uvajanju nove tehnologije.

Kako se je ponavljala zgodovina? Ko je Matevž Hafner uresničil zahtevne projekte, vroče valjarne in elektro peči, je moral vodilno mesto prepustiti mlajšemu. Slednji je upravičil zaupanje in zgrajena je bila moderna hladna valjarne na Beli. Mag. Peter Kunc je že takrat s sodelavci načrtoval novo elektrojeklarno, ki bi nadomestila stare martinovke, in s tem opustitev nerentabilnih plavžev. Kot predsednik projektnega sveta za jeklarno na Beli je marca 1987 izjavil: »S pričetkom proizvodnje se bomo v zadnjem hipu, a s sedemletno zamudo priključili Evropi ...« Čeprav je po dograditvi hladne valjarne na Beli kmalu zapustil vodilno mesto na Jesenicah, je pomembno prispeval k odločilnemu projektu Jesenic v 20. stoletju – postavitev temelja za ohranitev proizvodnje v 21. stoletju.

Tudi naslednji strojnik Boris Bregant se je zapisal v jeseniško zgodovino tehnološke prenove. Ko je le malokdo še verjel v uspeh, je on vztrajal. Visoke so bile ovire od Jesenic do Raven in Ljubljane, celo v Beogradu je bilo več razumevanja. Verjetno je prevladalo zaupanje v kvaliteto in zanesljivost, da o interesih namenske proizvodnje za vojaško industrijo ne bi govorili. Že v prvem polnem letu obratovanja 1988 je bila presežena količina dvesto tisoč ton kvalitetnega jekla. Kljub uspehom tudi na ekonomskem področju je osamosvojitev zamajala jeklarske temelje. Potrebovali smo nove trge.

Železarna, ki je že prenehala izdelovati železo, je razpadla na manjša podjetja. Največjo družbo Acroni je prevzel metalurg Anton Šteblaj. Nova jeklarna je omogočala razvoj najbolj kakovostnih izdelkov. Začela se je proizvodnja nerjavne debele pločevine in sledila je težavna prenova trideset let stare vroče valjarne. Konec devetdesetih let 20. stoletja je začela proizvodnja spet naraščati in premagana je bila grožnja z dumpingom EU. Tako je prišel čas zamenjave na vrhu.

Prof. dr. Vasiliju Prešernu, ki je kot član vodstva v Ljubljani z Jesenicami že dolgo sodeloval, je uspelo še hitrejše dvigovanje proizvodnje. Tudi pogoji poslovanja so se normalizirali, vključili smo se v EU, kar je omogočilo še bolj stabilno trženje. Država je dovoljevala investicije, da bi letos uspešno podjetje prodala novemu večinskemu lastniku. Razrešitev dr. Prešerna je bila nepričakovana, a novi predsednik Acronija, metalurg Slavko Kanalec ni presenečenje. Že leta 1998 je bil med kandidati, vendar je prevladalo mnenje, da zaradi mladosti še nima dovolj izkušenj. Na določen način se je ponovila tudi zgodba z Rusi. Njihov projekt za jeklarno z začetka osemdesetih let je predvideval zazidavo skoraj celotne doline. Nekateri so takrat predlagali gradnjo jeklarne na stari lokaciji sredi mesta in celo prekritje reke Save z veliko betonsko ploščo.

Zgodovina naše doline je res pestra, upati je le, da se bodo obljube novih lastnikov uresničevale. Na zadnji skupščini potrjene investicije v višini štirideset milijonov evrov naj bi bile le začetek za dosego ciljev, ki jih napoveduje novi prvi mož Acronija. Zaposleni pa tudi drugi mu lahko le želimo, da bo uspešno vodil največjo družbo zgornje Gorenjske in s tem preprečeval prevlado le finančnih interesov. Čeprav je država obdržala le kontrolni delež v družbi SIJ, pa se mora zavedati, da njeni dolgovi do Jesenic še niso v celoti poravnani.

Ernest Pušnik