Dva argentinska Tineta Debeljaka

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. november 2014 / 12:40

Če bi se vprašali, katere so najbolj markantne vezne osebnosti v povezavah med Slovenijo in Latinsko Ameriko, ne bi mogli mimo dveh Tinetov Debeljakov, očeta in sina. S svojim življenjem in delom sta zaznamovala tako svojo domovino kot »slovenski čudež« v Argentini.

Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja sta ime in priimek Tine Debeljak v povezavi s besedo Argentina še vedno predstavljala nekaj prepovedanega. Ko sem sam ob odhajanju na delo v Buenos Aires med pošto nesel tudi pismo, na katerem je pisalo Gospod Tine Debeljak ml., sem natančno vedel, da je to tudi vstopnica za vstop na področje tedanje politične emigracije.

V domovini so tedaj tabuji padali kar po vrsti. Titova pogajanja z Nemci, Goli otok, dachauski procesi, afera 25 poslancev, cestna afera in še bi lahko našteval, ampak neka ostra meja je še naprej obstajala. Reklo se ji je »sovražna politična emigracija«. Njen intelektualni center je bil ravno v Buenos Airesu. Nikjer drugje po svetu niso tako zavzeto ohranjali slovenskega jezika, imeli slovenskih maš, pisali slovenskih knjig, igrali slovenskih gledaliških predstav in predvsem tako vestno hodili v slovenske šole kot ravno v argentinskem Buenos Airesu. Politika v Sloveniji je bila premetena. Če je hotela očrniti to emigracijo, je bilo dovolj umazati eno ime, in to je bilo – dr. Tine Debeljak. Vsa druga imena vodilnih emigrantskih politikov so bila širši javnosti bolj ali manj neznana.

Tine Debeljak ml. je bil eden prvih Slovencev, ki me je obiskal ob prihodu v Buenos Aires, in med nama se je hitro spletlo prijateljstvo, ki je trajalo vse do njegove smrti. V zadnjih letih so bili stiki zaradi njegove bolezni sicer zelo redki, a zveza je obstajala. Tine Debeljak ml. je odraščal v senci slavnejšega očeta, vendar je v Argentini vseeno postal eno najpomembnejših imen tamkajšnje izseljenske skupnosti. Tudi zato, ker je imel dobre odnose z vsemi, ne glede na to, če so bili drugačnega političnega prepričanja. Že njegov oče dr. Tine Debeljak je plodne stike vzdrževal s člani predvojne emigracije, še posebej z arhitektom in pisateljem Viktorjem Sulčičem, saj je v svojim publikacijah redno pisal o njegovih delih, z njim pa si je tudi dopisoval. Dr. Tine Debeljak je imel zaradi svoje širine pogosto probleme tudi v skupnosti sami. Leta 1969 je recimo v tamkajšnji osrednji kulturni organizaciji – Slovenski kulturni akciji – prišlo do razcepa, ko je del članov, na čelu z Rudo Jurčecem, menil, da mora biti to najprej antikomunistična ustanova in šele nato kulturna. Debeljak pa antikomunizma ni postavljal na prvo mesto in v tem sporu je njegova linija tudi zmagala. Mnogo let kasneje sem njegovega sina Tineta ml. o odnosih do Jugoslavije vprašal v najinem intervjuju za revijo Teleks. Takole mi je odgovoril na vprašanje, če sta separatizem in antikomunizem temeljna načela njihove emigracije: »Sploh ne. Mi smo za suvereno Slovenijo. Za Jugoslavijo pa, če nam to koristi. To danes priznavajo tako tisti, ki so bili včasih absolutni Jugoslovani, kot oni, ki so bili za absolutno samostojno Slovenijo. Niti slučajno pa nismo najprej Jugoslovani in potem Slovenci. Z antikomunizmom je drug problem. Precej pomembnejša za nas je demokracija. Mi smo vsi seveda proti komunizmu. Vendar nismo antikomunisti v že naprej negativnem smislu, temveč zato, ker je naša politična osnova pač krščanska demokracija.« Potem, ko me je leta 1989 vprašal, kdo je v Sloveniji sploh še komunist, je misel zaključil s tem: »Če v tistem trenutku, ko bo Slovenija imela resnično demokracijo, na poštenih volitvah zmaga partija, naj vlada. Meni pa mora seveda pustiti, da imam pred volitvami enake pravice in možnosti kot ona, po zmagi pa me mora pustiti delovati v opoziciji in sodelovati na naslednjih volitvah.« Ob nastajanju najinega intervjuja še nisva vedela, da bomo že v kratkem Slovenci res lahko imeli svobodne volitve in da bo na njih partija izgubila.

Koncem osemdesetih let še nismo poznali interneta. Telefaks je bil prava revolucija, saj je zamenjal nekdanji počasni teleprinter. Danes na internetu lahko sproti preverjamo podatke ali iščemo nove. Tedaj pa sem imel pri novinarskem delu na razpolago le osebni arhiv in razne priročnike. Ter Tineta Debeljaka mlajšega. Tine je bil tedaj zame to, kar je danes Google. Če mi kaj ni bilo jasno ali sem potreboval dodatno pojasnilo, sem enostavno obrnil eno od njegovih treh telefonskih stacionarnih številk, saj tudi mobitelov nismo poznali. Bolj od tega, da ga bom dobil doma, je bilo verjetno, da bo dosegljiv v Slovenski hiši, kjer je nastajala Svobodna Slovenija, ali v tiskarni. Svobodna Slovenija je bilo moje obvezno branje in pogosto sem jo v roke dobival še toplo. S Tinetom sva se ob njenem izidu pogosto dobila na kavi v baru v San Telmu. Prinesel sem mu že prebrane izvode Dela in v zameno dobil še toplo Svobodno Slovenijo. Tine mi je uredil prav vsak sestanek s člani njihove emigracije, ki sem si ga zaželel, in bil včasih celo previdnejši od mene. Prvič v zgodovini se je namreč zgodilo, da je Slovenija v Buenos Airesu dobila dopisnika, ki je začel korektno pisati o delu vseh emigracij, ne glede na njihov politični predznak. Tega so se do­bro zavedali in se hkrati bali, da te pridobitve ne bi izgubili. Zanimivo je bilo recimo, da politična emigracija ob procesu proti četverici v Slovenijo obsojenim ni po­slala svoje podpore. Vzroke je Tine Debeljak ml. v intervjuju pojasnil takole: »Pri tem sojenju je nastal velik problem, saj so doma vsem tistim, ki so poskušali storiti korak naprej v demokratizaciji, vedno očitali stike s politično emigracijo. To pa je bil pravzaprav najhujši očitek, ki si ga lahko dobil. Zato smo vedno pazili, da s takimi ljud­mi nismo imeli stika. Naša podpora bi bila zanje še slabša.« Ampak temu je treba dodati podatek, da je Svobodna Slovenija, glavni časopis slovenske politične emigracije, vest o višini kazni, na katere so bili obsojeni Janša, Borštner, Tasić in Zavrl, objavila pred osrednjim slovenskim dnevnikom Delo. Tine Debeljak ml. je bil tiste dni ves čas na telefonski zvezi s Slovenijo, pri objavi pa je imel prednost časovne razlike med Slovenijo in Argentino, predvsem pa to, da se je le nekaj trenutkov po izrečeni obsodbi začelo tiskanje Svobodne Slovenije.