Slavka, slavke, slavki, slavko ...

Kot smo izvedeli, je bilo v sredo na slavki okrog 100 tisoč Slovencev in Slovenk.

Pri slavki, s slavko … bi v nadaljevanju naslova pravilno slovensko sklanjali osrednji dogodek iztekajočega se tedna: slavko. Nepoznavalec slovenskega značaja bi se pritožil, češ zakaj pa ni nikjer na slavki, kar je v nekem pomenu besede bržkone prav prijetno početje. A bi mu vsi s končano osnovno šolo kaj hitro lahko odgovorili, da si v 5. sklonu ednine vsekakor lahko privoščite tudi na slavki.

Slavko sicer poznajo povsod v demokratičnem svetu, še posebej je to v zadnjem času značilno za Evropo, ki jo je zajel pravi slavkovni val. Tam slavkajo zaradi pomanjkanja dela, spet drugje, ker ga imajo preveč. Tudi slovenska zgodovina slavk je zelo zanimiva. Slavkalo se je že v stari Jugoslaviji, v socializmu slavke tako rekoč ni bilo, saj se je preimenovala v slavico, zdaj v samostojni Sloveniji pa slavke spet prihajajo na naš vsakdanji jedilnik.

Slavke se je tokrat udeležilo več kot 100 tisoč Slovenk in Slovencev, ki so eni bolj, drugi pa manj zavzeto slavkali. Vodje večine sindikatov so slavko izbrali kot sredstvo, da tistim, ki pišejo ukrepe, ki slavkajočim kakopak niso po godu, povedo, naj jih vendarle napišejo nekoliko drugače, predvsem pa naj jih naslovijo na koga drugega. Slavka je bila tokrat še posebej v mislih večine zaposlenih v javnem sektorju, ki pa za slavkanje ne bodo plačani. Slavke ne bomo plačali, so rekli tisti, ki režejo denar za slavkajoče. In so nekateri že rekli, k… pa slavka, ni vrag ne ne obstaja tudi kakšna, ki plača.