V imenu ljudstva (1)

Spominjam se usod izpred nekaj desetletij. Takrat smo imeli Slovenci še veliko nerazčiščenih zgodb z različnimi mejniki, ki so generacijam 'pili kri' in jim niso dali spati. Številni, ki so košček sveta, ki jim je bil po krivici odvzet - vsaj tako so mislili - ljubili bolj kot sebe, so o tem problemu z vso grenkobo razpredali celo na smrtni postelji. Danes ni dosti drugače. Le da so mejnike zamenjale nepremičnine, zlasti hiše in stanovanja, kajti ob ločitvah je pač potrebno tisto, kar zakonca ustvarita, deliti na pol. Številni, ki z razsodbo niso zadovoljni, vlagajo vedno nove in nove pritožbe, da jim sodni aparat z vsemi svojimi službami na koncu pogoltne še tisto, kar bi lahko imeli in uživali, če bi zmagal razum nad glasom srca.

Tudi Evgen se je na povsem nesmiseln način boril z mlini 'pravice'. Neštetokrat sva se slišala in zmeraj so bile njegove zadnje besede 'to pa ni prav, da zame še nimaš časa'. Pa ne, da ga ne bi imela, le problemi, ki se tičejo 'nepremičnin', mi niso nikoli bili pomembni.

''Pa si boš to upala zapisati?'' je dejal že malo bolj dobre volje po tistem, ko se je njegova zgodba zabeležila na moj diktafon. Prepričan je namreč, da se vsaki ženski zasvetijo oči, če le pomisli na 'nepremičnino'.

Njegova življenjska pot je, gledana z današnjimi očmi, povsem vsakdanja. Še pred nekaj desetletji pa bi se obnjo spotaknil kakšen filmski ustvarjalec in iz nje naredil prodoren in zanimiv film.

Evgen je bil povsem običajen fant, a športnik. Rad je tudi plesal, planinaril, imel je cel kup prijateljev. Le leta so mu polzela med prsti, sam tega sicer ni opazil, so ga pa zato doma pogosto opominjali, naj si, za božjo voljo, enkrat najde dekle, se poroči in jim pripelje vnuke.

»Dekleta, ki sem jih poznal, so bile prav tako športnice, alpinistke, rokometašice, tekačice. Bile so nekaj posebnega, moške so sicer imele rade, a ne toliko, da bi se z njimi zapletale prej, preden niso v svoji karieri dosegle kaj bolj otipljivega. Zmeraj sem mislil, da mora biti ženska malo mlajša, zato se za vrstnicami in za tistimi, malo starejšimi, nisem niti oziral. No, ja, za kakšno potrebo sem in tja sem že imel kakšno, a če sem iskren, se danes njihovih imen niti ne spomnim več. Bilo nam je luštno, to pa je bilo vse,'' pripoveduje Evgen, medtem ko sva sedela za mizo, ki je bila do zadnjega kotička zapolnjena z različnimi dokumenti, odrezki položnic in mapami s sodnimi spisi.

Živel je v Ljubljani, imel svoje stanovanje, ki ga je dobil kot zaslužen športnik. V tistem času je prepotoval pol sveta, imel je dovolj denarja, da je preživljal tudi dopust kje daleč stran od radovednih oči. Ni mu nerodno priznati, da je včasih s seboj, za družbo, odpeljal tudi kakšno poročeno prijateljico, saj se tudi te niso branile njegove bližine.

Številne med njimi so bile dobre ljubice, zadovoljne s kakšnim darilom, z malo pozornosti. Ljubeče in v obilju so mu, za vsako lepo besedo, ki so jo slišale od njega, dajale še več, kot je potreboval.

''V tistem času sem se prav od poročenih žensk naučil marsičesa. Spoznal sem, da večina moških naredi veliko napako, ker po poroki prenehajo z dobrikanjem, dvorjenjem. Veste, ženske ste kot Sahara, ki je željna vsake kapljice vode. Ve pa hlepite po pozornosti, objemih, nežnostih in kakšni pohvali. V zakonu naštetega ne dobite, kaj šele, da bi se vam moški posvečali v postelji. Vse to in še več pa so prejemale v mojem naročju. No, da sem iskren: saj mi ni bilo težko. Skupaj smo bili le kratek čas, takrat pa, ko smo se drug drugega že rahlo naveličali, so se vnovič vrnile domov.''

V nadaljevanju najinega pogovora sem bila deležna še marsikatere lekcije na račun žensk, tudi svojemu spolu ni prizanašal.

A kot pravi star slovenski pregovor: za vsako rit raste leskova palica, tako se je ena čvrsta, dolga in boleča našla tudi za njegovo.

''Bližal sem se štiridesetemu letu in tudi meni se ni več dalo letati naokoli z različnimi ženskami. Pravzaprav sem se jih nasitil, kajti nenehno sem jim nekaj 'dajal', one pa so me vsrkavale vase, ker so bile nenormalno potrebne nežnosti in pozornosti. Ker tudi nisem bil ekstremno dober športnik, sem vedel, da glavnih lovorik ne bom nikoli dosegel. Trenutki resnice so bili zame precej boleči, imel sem celo eno daljšo krizo, zaradi katere sem imel nekaj zdravstvenih težav. Pa ne psihičnih, to le zapiši. Teh sem se bal, ker se človeka držijo kot pijanec plota celo življenje. Med boleznijo sem več časa preživljal doma, pogosto sem hodil na obiske tudi k staršem, tam pa itak nisem poslušal drugega kot to, da 'sem za vse kriv sam, ker nimam nobene ženske, ki bi skrbela zame'. Takrat še ni bilo interneta, da bi se vpisal v kakšno klepetalnico, kjer je danes moškega željnih žensk, kolikor hočeš. V trenutku slabosti (beri: ko sem bil sit maminih pridig) sem napisal oglas za Nedeljski, bolj za šalo kot zares. Seveda nisem nikomur povedal, še krave bi se mi smejale, če bi vedele, da se je nekdo, ki so ga ženske imele rade, poslužil tovrstnega, skrajnega ukrepa …''

(Se nadaljuje)