Bili smo zavrženi in zaničevani

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 25. oktober 2014 / 21:54

Včasih se zgodi mali čudež, saj lahko vstopim v hišo, ki kaže – če ne na zunaj, pa na znotraj – odsev žlahtne preteklosti, ki mi je tako zelo pri srcu. Dolga veža se končuje z vrati, ki vodijo na trato za hišo. Takoj za vhodom, na desni, pokukam v kuhinjo, ki je bila nekoč ''črna'', danes pa na čase izpred več desetletij spominja le kurišče za kmečko peč. Peč, ki stoji v hiši, je topla tudi sredi poletja. Na mizi stoji šopek rož, ki ga je moja sogovornica že zarana nabrala na travniku. Na steni zraven obešalnikov visi slika praprastarih staršev, ki sta na kmetiji gospodarila na začetku 20. stoletja.

Ida, ki me je povabila v svoj dom, je predmetom, ki so ji jih zapustili predniki, vdana z vsem srcem. Povabila me je, naj si pobližje ogledam police, kjer še danes stojijo posode s kislim mlekom. Na vrhu se je že naredila debela plast smetane. V več košarah sem opazila ješprenj, ajdovo in koruzno moko, piro, ajdovo kašo. V peči se je kuhalo sladko zelje. Ida ga ni pripravila z ocvirki, temveč z na koščke narezano suho klobaso.

Povabila me je, da sva se usedli na klop za pečjo, za mentrgo, na kateri je stal – kako neverjetno – računalnik.

V ušesih ji še zmeraj tičijo ''ringlni'' (uhančki), ki ji jih je daljnega leta 1946 kupila njena babica za točno 8.000 dinarjev.

''Zgodba mojih staršev je zelo zanimiva,'' začne pripovedovati, medtem ko srebava čaj iz materine dušice in mete.

''Oče je že pred 2. svetovno vojno odšel v Ameriko s trebuhom za kruhom. Bil je veseljak, rad je zabaval ljudi z igranjem na harmoniko. Njegov brat Jože, s katerim se nista najbolje razumela, je podedoval kmetijo, slutil je, da bo kos kruha, ki mu ga bodo doma odrezali, precej tenak in prepojen z znojem. Moja mama, njegova žena, je bila v tretje noseča, starejša brata sta bila stara eden dve leti, drugi devet mesecev. Ni bilo misliti, da bi tudi oni šli na dolgo in tvegano pot. Nekaj časa je oče še pisal pisma, včasih ji je tudi poslal kakšen dolar, po petih letih pa od njega ni bilo več nobenega glasu. Prijatelji, s katerimi se je podal čez lužo, so v pismih, ki so jih pošiljali, namigovali, da si je našel drugo in da je pozabil na dom. To je bilo res. Spoznal je neko Hrvatico Katico, srečala sta se že na ladji, par pa sta postala, ko se je oče nekoč v rudniku ponesrečil, pa ga je vzela k sebi in negovala. Rodilo se jima je pet otrok, polbratov in polsester, pri rojstvu šestega pa je ženska umrla. Otroke sta, razen najmlajše, ki jo je oče vzel s seboj, ko se je po vojni vrnil v domovino, posvojili Katičini sestri. Z njimi ne oče ne mi pozneje nismo imeli nobenih stikov.''

Ida se je rodila kakšnih pet mesecev po očetovem odhodu v Ameriko. Bila je zelo zvedav otrok, že pri petih letih se je naučila brati in pisati, le en sam obisk mežnarije, kjer so imeli star, zdelan harmonij, pa je zadoščal, da je spoznala tudi čar črno-belih tipk. Organistka je postala pri štirinajstih letih, to poslanstvo pa je opravljala vse do svojega sedemdesetega leta, ko je zaradi hude revme morala odnehati.

''Moji mami v očetovi odsotnosti ni bilo lahko. Večkrat smo bili lačni kot siti. Očetov brat Jože je bil surov gospodar: naredil je vse, da se mu je mama skupaj z nami, otroki, umaknila izpod nog. Spominjam se prizora, ko smo kot samorastniki stali na dvorišču, stric je vihtel v roki bič ter nas naganjal stran, ded in babica pa sta se morala umakniti v vežo, drugače bi padlo tudi po njiju. Kmalu se je pripeljal mamin oče, brez besed je naše skromno imetje naložil na voz, dvignil v zrak pest in s precej grdimi besedami preklel Jožeta, preden smo se odpeljali z dvorišča. Začasno smo se nastanili v ''ta zgornjem cimru'', ležali smo kar po tleh, ker je bilo premalo prostora celo za posteljo. Mama je izročila očetu vse prihranke, da je potem s stisnjenimi zobmi preuredil leseno kočo, v kateri je jeseni kuhal žganje. Obili smo jo z deskami, naredili peč, vzidan štedilnik, ki ga je mama želela imeti, pa je stal celo premoženje. Ostalo je še toliko desk, da nam je nekdo naredil dva pograda. Ko smo se vselili na svoje, sem se počutila kot kraljica! Zdelo se mi je, da nam nič ne manjka. Mama je pomagala doma na kmetiji, hodila je pomagat še k sosedom, otroci smo pasli živino, če je bilo kaj časa, pa smo obiskovali tudi pouk,'' se spominja Ida.

Nekoč pa je kot strela z jasnega treščilo v njihovo navidezno srečo. Po vasi so začeli opravljati, da je Idina mama noseča. To je bil za tiste predvojne čase hud zločin, saj so ljudje vedeli, da je njen mož v Ameriki, v brezmadežno spočetje pa niso verjeli.

''To so bili zelo kruti dnevi, tudi jaz sem verjela, da nam je mama nakopala veliko sramoto. Njeni starši, ki so jo v stiski vzeli k sebi, so zaradi njene nosečnosti zelo trpeli. Na porodu je otrok na srečo umrl, mama pa ni ne takrat ne pozneje nikomur izdala, kdo je bil oče. Ravno so se duhovi malo pomirili, ko je zanosila v drugo. Njen oče ji je grozil, da jo bo ubil, prišlo je celo tako daleč, da jo je z udarcem zbil na tla in jo zbrcal. Tisto noč je potem rodila dečka Lipeta, ki je bil že po videzu drugačen od nas treh: imel je črne skodrane lase, mi pa smo bili svetlolasi. Ko mu je bilo malo več kot dve leti, je postajal vedno bolj podoben kmetu, h kateremu je mama hodila v žernado. Žal pa je imel ta kmet doma že petnajst lastnih otrok in ljudje, ki so ''vse vedeli'' in nas krepko vlačili po zobeh, niso mogli doumeti, kako je mogla biti mama tako neumna, da mu je ''nastavila''. Polbrat je bil srčkan otrok, zelo sem ga imela rada, tudi on se mi je nenehno valjal pod nogami. Pogosto sem pazila nanj in tudi takrat, ko sem šla v šolo, sem ga vzela s seboj. V rokice sem mu stisnila kakšno trdo kruhovo skorjo, bil je tiho, sledil je pouku in niti črhnil ni, ker se je bal, da ga bo učiteljica napodila domov. Na tem mestu lahko povem, da se je pozneje, ko je postal doktor znanosti, v zahvalni besedi najprej spomnil name. Ob tisti priložnosti je zbranim v dvorani povedal, da če ne bi bilo mene, ne bi bilo nikogar, ki bi ga pri učenju spodbujal in mu omogočil šolanje.''

Prišla je vojna. Nemci so skoraj v celoti preselili sosednjo vas, njihova pa je ostala nedotaknjena. V neki hajki sta pogorela dva kozolca, zrušil se je ogromen čeber, v katerem so imeli zaloge vode – to pa je bilo tudi vse. Fantje, ki so jih mobilizirali v nemško vojsko, so vojno preživeli na Norveškem. Nekaj se jih je odločilo za partizane, a so se leta 1945 vsi vrnili domov živi in zdravi.

''Mogoče je prav, da na tem mestu povem še to, kaj se je zgodilo s stricem Jožetom. Njegov zakon je bil jalov, žena, ki ni mogla več prenašati žalitev in trpinčenja, pa je leta 1943 naredila samomor. Utopila se je. Stric si izgube ni preveč jemal k srcu, saj si je že po treh mesecih našel drugo. A tudi s to ni imel sreče. Otrok ni in ni hotelo biti …''

(Se nadaljuje)