Dolgčasa ne pozna

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 22. oktober 2014 / 11:36

Matija Koritnik je eden tistih upokojencev, ki na stara leta »nima časa«. Glasba, folklora, šport, dramska skupina … pa še doma postori vse kar sam.

Devetinšestdesetletni Matija Koritnik iz Poženika je bil, predno se je pred enajstimi leti upokojil, šofer, a njegovi dnevi so bili z različnimi aktivnostmi zapolnjeni že davno pred tem, ko je svoj status zamenjal za upokojenskega.

»Težko bi si izbral tisto meni najljubšo dejavnost, a lahko rečem, da je steber vsega glasba, zadnja leta predvsem ljudska glasba, ki jo nekako na novo odkrivamo, čeprav sem si v mladosti želel igrati tudi v kakšni jazzovski zasedbi. Glasbi sem predan že od petega leta starosti, ko sem se naučil igrati harmoniko. Glasbeno žilico sem podedoval po očetu, ki je igral tudi klarinet, od malega naprej pa sem zelo rad tudi plesal in pel,« pravi Matija Koritnik, ki danes igra predvsem klarinet, pa tudi harmoniko, bobne in saksofon. Prva skupina, ki se ji je pridružil kot glasbenik, je bil ansambel Trgovci, kasneje pa je igral še pri zasedbah Oglarji, Lipa in Bonsaj. Vrsto let je prepeval v Pevskem zboru Lubnik, danes pa je nepogrešljiv pevec vokalne skupine Klasje KD Folklora Cerklje, kjer skupaj s svojo ženo tudi pleše. Nekdaj je bil tudi član Suhe Špage iz Škofje Loke, verjetno najbolj dejaven pa je v Folklorni skupini Ozara in njihovih Kranjskih furmanih, katerih član je že 35 let. Prav z Ozaro je prekrižaril že dobršen del sveta, saj jih na nastope vabijo od blizu in daleč.

Kot da mu glasba in folklora ne bi vzeli že dovolj energije za vaje in nastope, najde čas tudi za šport, saj rad kolesari, igra namizni tenis, celo teče in z veseljem smuča, tako da bo tudi letos kupil sezonsko smučarsko vozovnico za Krvavec. Brez njega si skorajda ni mogoče zamisliti dramske skupine domačega KUD-a Pod Stražo, kjer bo tudi letos igral glavno vlogo – humoristično, seveda, saj je Matija daleč naokoli znan kot velik humorist. Sovaščani ga poznajo po vlogi Abrahama, za smeh skrbi na številnih ohcetih ali vaških šrangah. »V Poženiku se imam res zelo lepo in tukaj živeti je pravo veselje. Nihče ni z nikomer sprt, držimo skupaj, zato se tudi veliko družimo in šalimo,« pravi Matija, ki ne razume upokojencev, ki na stara leta obsedijo in tarnajo, da jim je dolgčas. »Sam imam aktivnosti zares veliko, včasih morda kar preveč, a če nekaj delaš z veseljem, ti to vrača energijo. Če sem kakšen dan doma, se že kar čudno počutim in raje preverim na svoj telefon, kjer imam koledar obveznosti, če nisem morda pozabil na kakšno vajo ali nastop. Tudi doma vse postorim sam in če bi bili vsi takšni kot jaz, ne bi potrebovali nobenega obrtnika,« pravi. Pa ga morda sovaščani po čem še ne poznajo dovolj? »Po njegovi trmi,« pa nam v smehu zaupa njegova žena Majda.

Velikih želja nima več. »Da bi le ostal tako zdrav, da bo lahko še naprej počel vse, kar me veseli.«