Zakonolomstvo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. oktober 2014 / 23:11

Mladim se ne sanja, kako smo živeli, 3. del

''... Na minutko, ko je Pe­ter držal mojo roko v svoji, bi večina žensk že zdavnaj pozabila, saj res ni bila nič posebnega. V življenju sva se srečala dvakrat, obakrat v čudnih in meni nenaklonjenih okoliščinah. A že to, kako sem si njegov pogled v oči vzela k srcu, je bilo dovolj zgovorno, ter me prepričevalo, da hrepenenja po toplini in naklonjenosti niti hude preizkušnje niso mogle nikoli zatreti …''

Dandanašnji, ko gre pri nas narazen vsak tretji zakon, si je težko predstavljati, da je bila še v poznih šestdesetih letih zakonska zveza sveta. Ženske so raje stisnile zobe in potrpele, kot da bi dovolile, da jih vlačijo po zobeh. Tudi Elizabeta. Vzgojena je bila, da je ženska tista, ki se mora prilagajati, zato se je trudila, da je doma naredila vse, kar bi njenemu možu priklicalo na obraz dobro voljo.

''Žal se to ni zgodilo. Z leti se je njegovo razočaranje nad menoj še stopnjevalo. Takrat, še pred vojno, ko me je prvič ogovoril in vprašal, če bi bila njegova, je bil prepričan, da bom nekoč podedovala eno največjih kmetij blizu in daleč. Ko so se stvari zaradi nove oblasti sfižile, se mu ni bilo treba več pretvarjati. Pokazal je svoj pravi obraz. Poleg tega se je počutil nesrečnega, saj si je moral služiti kruh v fabriki. Svoboden kmečki duh, kakršen je bil, se je počutil ujetega. Veliko sem bila sama, pogosto ga zvečer ni bilo niti domov, zato sem se lahko predajala sanjarjenjem. Peter je bil edini moški, ki je pokazal, da mu je mar zame. No, ko sem bila mlada, bi lahko izbirala, a v letih, ko sem se bližala štiridesetim? Za tiste čase sem veljala že za ''zelo staro''. Ker sem bila vešča pletenja, od katerega sem poleg zdravilnih napitkov pravzaprav živela, nisem nikoli nosila rut, zmeraj volnene baretke. Bila sem prva, ki je začela izdelovati dolge jope, ki so jih ženske nosile namesto plašča. Domislila sem se še enega prodajnega trika: na puloverje, ki sem jih pletla za otroke, sem nakvačkala še njihova imena. Bilo je malo drugače, zato mi dela ni nikoli manjkalo,'' pripoveduje Elizabeta.

Moja radovednost ob njenih besedah raste, a modro molčim, ker nočem, da bi jo z nepotrebnimi vprašanji preveč motila. Všeč mi je njena iznajdljivost, s katero si je pomagala, da je lahko skrbela zase in za hčerko. Na mizo je prinesla skodelici čaja, ni si mogla kaj, da ne bi potarnala, kako jo boli srce, ko vidi današnjo mladino. Brez ciljev so, premalo se trudijo, vse bi radi imeli takoj, nimajo potrpljenja vztrajati in čakati, da jim pade sekira v med. Zadnjič jo je ena od sosed povabila, naj pogleda v kanto za biološke odpadke. Ostala je brez sape, kajti v njej je bilo kruha, kolikor hočeš. To, da se meče kruh v smeti, je zločin, pribije.

''Pa da se vrnem k svoji nenavadni zgodbi. S Pe­trom sva se spet srečala. Vedela sem, da tokrat ni bilo slučajno. Poiskal me je. Na avtobusni postaji, kjer sva trčila skupaj, me je povabil na kavo s smetano. Beseda je dala besedo, povedal mi je, da živi sam, da sta starša umrla in da mu ni z rožicami postlano. Na najbolj rodovitnih njivah so zrasli trije bloki in trgovina, za zemljo pa je dobil komaj toliko odškodnine, da si je kupil fička in bika. Pogleda me v oči in mi kar naravnost predlaga, da bi prišla k njemu. Povedal mi je, da sem mu všeč, da me ima rad že od prvega trenutka, ko me je zagledal. Nič mu nisem obljubila. Zmedena in razdvojena sem se vrnila domov, vso pot pa sem razmišljala, kaj naj storim. A se je vmešala usoda in mi pomagala, da sem se lažje odločila. Kmet, pri katerem sem imela v najemu kos zemlje, na kateri sem gojila zelje, mi je dejal, da bova morala prekiniti sodelovanje, ker želi njegov sin zidati novo hišo. Takoj naslednji dan je bilo petnajstega, ko mi je mož običajno dal nekaj dinarjev za elektriko in hrano. Tistikrat pa se je odločil, da tega ne bo storil, da ima druge izdatke, bolj nujne. Dodal pa je, naj si pomagam, kakor vem in znam, ali pa naj si grem izposodit domov. Nič se nisem jezila, roke sem si mirno obrisala ob predpasnik in mu povedala, da ga zapuščam. Začudeno je gledal vame, nič ni razumel. Skomignil je z rameni in se zavlekel na divan. Po nočnem šihtu je bil po navadi zelo zaspan, tudi takrat ni bilo nič drugače. Stopila sem do kmeta, ki mi je dajal v najem zemljo, ter ga prosila, če pride z vozom in mi nekaj stvari odpelje drugam. Naložila sem vsa oblačila, nekaj posteljnine, komodo, kredenco iz kuhinje. Posodo sem pustila, ker jo je kupil on. Hčerka je bila zelo začudena, ni vedela, kaj vse skupaj pomeni. A ko sem ji povedala, da greva k nekemu stricu, kjer bo imela zajčke, se je razveselila in mi sledila. Pred petdesetimi leti se je tako za naju pričelo novo življenje!''

S Petrom sta si pravzaprav bila tujca, vseeno pa je bilo marsikaj drugače kot doma. Bil je zelo dober človek, rad jo je imel, enako tudi njeno hčerko. Nudil ji je vse, kar je le lahko.

''Občutek, da sem se vrnila domov, na našo kmetijo, v hišo prednikov, je bil zelo nenavaden, skoraj pravljičen. Zdelo se mi je, da je kaj takšnega možno le v sanjah. Prvo noč sem ležala v svoji nekdanji sobi, jokala sem do jutra. Bila sem čustveno zelo pretresena, kajti h koreninam sem se vrnila na zelo nenavaden način. Po drugi strani sem se bala – kaj, če si bo Peter mislil, da nisem prišla zaradi njega, temveč zaradi naše nekdanje kmetije. Odločila sem se, da se takoj zjutraj pogovoriva. Res sva se. Povedal mi je, naj se ga ne bojim, da tako ali tako ne more imeti otrok, da me ima rad in da bo skrbel za naju obe. Ob toliko lepih besedah na enem kupu sem se zjokala od sreče. Tisti večer sem se preselila k njemu, v sobo, mojo pa sem prepustila hčerki. A ni bilo vse tako, kot mi je obljubljal. Meni se zdi, da sem že prvo skupno noč zanosila, kar je oba zelo presenetilo. A je Pe­ter kljub temu, da sva imela še dva (živa) svoja otroka, držal besedo: kmetijo je prepisal moji hčerki, danes na njej gospodari njen sin. Oba sta po poklicu farmacevta, a nihče od njiju tega poklica ne opravlja, saj je bila ljubezen do zemlje zmeraj na prvem mestu. S Petrom sva bila štirideset let poročena le civilno, a ob praznovanju zlatih petdeset let skupnega življenja sva zakramente opravila tudi v cerkvi. Naj povem, da sem se s prvim možem videla le še enkrat, ob ločitvi. Pozneje si je ustvaril novo družino, za lastno hčerko ni nikoli niti vprašal, kaj šele, da bi jo želel videti. Danes lahko rečem, da sem imela zelo srečno življenje. Dober mož je vreden zlata. Usoda naju je združila na zelo nenavaden način. Naredila sva vse, da so tudi moji domači popustili in se niso več vdajali sovraštvu do njega. Bilo je težko, saj vem. Vsakič, ko smo bili skupaj, so se prebujali spomini na krute čase, ko nam je oblast iztrgala posestvo iz rok. V srcu ne nosim maščevanja, vseeno sem vsa leta upala, da pregovor ''za vsako rit raste palica'', še kaj velja. Tisti, ki so mojim staršem povzročili največ nepotrebnega gorja, so, žal, na stara leta doživeli, da jih je dohitela vest. Še danes, ko se bližam devetdesetim, se nenehno trudim, da sem do bližnjih dobra, poštena in pravična. Preveč krivic sem doživela, da bi se lahko za en sam trenutek spozabila. Veste, mir v srcu je vreden več od vsakega ugleda v družbi, od vsakega bogastva. Zapomnite si to.''

(Konec)