Do Dubrovnika brez polnjenja

Inovator Andrej Pečjak s Češnjice pri Podnartu je pretekli konec tedna s svojim električnim avtomobilom brez vmesnega polnjenja baterij z Bleda pripeljal v 726 kilometrov oddaljeni Dubrovnik.

Češnjica – »Pot je bila zamiš­ljena kot nekakšna turistična “električna” magistrala od Slovenije do konca hrvaške obale. Ko smo peljali še do marine, kjer smo polnili, smo skupaj prevozili 736 kilometrov. V avtu sta bili ves čas dve osebi, prtljaga, pa nabor kablov in adapterjev, ker nisem vedel, kakšen priključek bomo dobili, orodje, gasilni aparat, komplet za polnjenje gum in obvezna oprema. Steklenica s šampanjcem se je peljala v spremljevalnem vozilu,« je na svojem blogu vtise s poti strnil Andrej Pečjak.

Pot, ki jo je v dveh dneh opravil skupaj s soprogo Jasno, predstavlja nov svetovni rekord; takšen podvig namreč v pogojih realnega prometa z električnim avtomobilom ni uspel še nikomur.

»Pot je tekla od Bleda do izvoza Naklo po avtocesti (90–100 km/h), od tam po stari cesti do Ljubljane in naprej do Postojne, preko Knežaka na Reko; do Crikvenice po avtocesti (80–100 km/h), naprej do Starigrada po Jadranski magistrali. 66 km/h je bilo kar hudo povprečje, gume so marsikje škripale, ker nisem zaviral pred ovinki. V Starigradu smo ugotovili, da je bila poraba previsoka in da najbrž vožnja s cviljenjem po ovinkih tudi pobira energijo, morda celo več kot zaviranje in pospeševanje. Naslednji dan smo vozili po avtocesti od Maslenice do Ploč, od tam pa po edini cesti do Dubrovnika. Ta del je bil grozen, ker je baterija kazala skoraj prazno stanje, kar od nekje so se vzeli klanci, zdelo se mi je, da so samo navzgor … A ko smo zagledali pred seboj most in spodaj novi Dubrovnik, je napetost popustila, in točno ob 15. uri smo prešli vhodna vrata starega mesta. Občutki, ko se pelješ po po starih ulicah proti Stradunu, kjer je čakala množica novinarjev, so bili nepopisni. So bili pa nepopisni tudi kako uro prej - da nam ne bo uspelo in da se bo z zamudo kaki dve uri Metron pripeljal pred Dubrovnik na vlečni službi …« je opis šaljivo zaključil Pečjak.