Škoti in Katalonci

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 19. september 2014 / 10:53

Evropska unija nima problemov le z Ukrajino in Rusijo, vre tudi znotraj nje. Škoti in Katalonci bi radi na svoje. Včeraj je bil referendum na Škotskem, 9. novembra naj bi bil v Kataloniji. Kam to pelje, kaj sledi?

Se bo Škotska odcepila?

Te vrstice pišem pred škotskim referendumom; izida zato ne poznam, ob izidu tega članka pa bo že znan. Preberimo kljub temu nekaj o škotskih težnjah po neodvisnosti, ki ostajajo aktualne v vsakem primeru. Zakaj bi bilo za Škotsko bolje, da se osamosvoji? Na to vprašanje prepričljivo in duhovito odgovarja Donald Urquhart, slikar, profesor na Univerzi v Edinburgu, član Kraljeve škotske akademije in eden najvidnejših zagovornikov škotske neodvisnosti. »Škotska bi lahko postala normalna evropska država kot Slovenija, Norveška ali Avstrija, kjer odločitve, kako bo država delovala, sprejema država sama. Škotska svoje davke in odločitve najprej preda Londonu in potem upošteva to, kar odloči London. Že 307 let smo kolonija, ne država. Lahko bomo delali napake, a bodo to naše napake, ne pa napake, ki bi jih narekovala druga država. Zmanjšal bi se tudi ogromen demokratični deficit. Škotska ima 59 članov parlamenta v 650-članskem britanskem parlamentu. Vlado tako vedno izbirajo v Angliji in na Škotskem jo dobimo za naslednjih pet let, ne glede na to, kako volimo. Od leta 1945 do danes se je samo dvakrat zgodilo, da je bila vlada v Westminstru tista, za katero so volili tudi Škoti. Zdaj imamo konservativno vlado, od škotskih poslancev pa konservativni stranki pripada zgolj en poslanec. Kot rečemo v šali, zaradi edinburškega živalskega vrta imamo zdaj na Škotskem več pand kot konservativnih poslancev. Škotska je tudi država, bogata z naravnimi bogastvi, a jih London zlorablja v svojo korist, ne za ljudi na Škotskem (pričakovana življenjska doba za moške v nekaterih delih Škotske je 58 let, kar je manj kot v Bagdadu). Nadzor nad lastnimi viri bi nam omogočil odgovor na težave, kot sta revščina in družbena neenakost, na kar London ni pomislil v 307 letih vladanja. Lahko bi se znebili tudi britanskega jedrskega orožja, ki ga nadzira vlada v Westminstru in je vse shranjeno na Škotskem. To je za škotsko vlado brezpogojna zahteva.« Zagovorniki škotske osamosvojitve se v spoprijemu z nasprotniki pogosto sklicujejo prav na slovenski primer. »Nasprotniki neodvisnosti nam pogosto pravijo, da smo premajhni, da bi bili samostojni, saj nas je le pet milijonov. A z manjšo površino, manj prebivalci in brez zalog nafte zagovorniki neodvisnosti Slovenijo pogosto navajajo kot protiargument temu.« Sicer pa: »Kakršen koli bo izid, bo volilna udeležba zmagovalni strani brez dvoma zagotovila jasen mandat.« Po referendumu bo torej v vsakem primeru vse bolj jasno. Zagovornikom odcepitve je še v začetku tega poletja kazalo bolj slabo, prav zadnje tedne pa se njihove možnosti močno krepijo. To dokazuje tudi panika, ki je zajela londonsko nomenklaturo, vključno s premierjem Cameronom in kraljico Elizabeto. »Na začetku kampanje sem bil pre­pričan, da bo 'ne' na referendumu pokopal to vprašanje za več generacij. A glede na zadnje dogajanje in glede na vsebino razprav, lahko rečem, da se je podpora neodvisnosti iz kampanje razvila v gibanje, ki po 18. septembru ne bo utihnilo.« (Vir: MMC RTV SLO) – Je Škotom uspelo?

Za Škoti še Katalonci

Enajsti september – ta datum ni pomemben le za Američane in ves svet, ampak na poseben način tudi za Katalonce. Dne 11. 9. 1714 je Barcelona v vojni za nasledstvo pripadla španskemu kralju. Tristo let pozneje želijo Katalonci vnovič doseči neodvisnost. Dne 11. septembra 2004 se je Barceloni natančno ob 17.14 (po letnici 1714) začelo veliko ljudsko zborovanje za ponovno neodvisnost Katalonije. Protestniki (bilo naj bi jih 1,8 milijona) so zapolnili dve pomembni prometnici v katalonski prestolnici – aveniji Diagonal in Gran Vio; na skupni dolžini 11 kilometrov so oblikovali človeško verigo v obliki črke V, ki je prva črka besede »votar« (voliti). Dne 9. novembra pa naj bi šlo zares, če jim bo uspelo tistega dne izvesti referendum. Prizadevanjem Škotov in Kataloncev ne nasprotujejo le v Londonu in Madridu, tudi drugod po EU nad njimi niso navdušeni, saj bi lahko uspešna referenduma zahtevali še drugi odvisni narodi: Baski, Benečani, Bretonci, Flamci, Valižani, Valonci …

Nietzsche o norosti

»Norost je pri posameznikih redka – v skupinah, strankah, narodih in zgodovinskih obdobjih pa je pravilo.« Tako je svoj čas zatrdil nemški filozof Frie­drich Nietzsche (1844–1900). Res, zmeraj se najdejo skupine (teroristi), stranke (mnoge), narodi (Škoti 2014) in zgodovinska obdobja (svetovni vojni), ki potrjujejo to pravilo. Za posebno obliko norosti pa je moral umreti tudi avtor gornje resnice …