Politični jebodrom
Kaj pa je zdaj to – jebodrom?! Zveni kot hipodrom, a vsi vemo, da gre za drugačno ježo. To nespodobno besedo je čisto zares uporabil odlični fotograf Jaka Babnik in z njo poimenoval svojo razstavo, ki je do 4. oktobra na ogled v galeriji Photon – Centru za sodobno fotografijo v Ljubljani. V predstavitvi razstave piše, da njen avtor izhaja iz sociološke in antropološke pozicije aktivnega opazovalca, dokumentarista in komentatorja urbanega javnega prostora. V izrazito topografski maniri beleži prostore, ki so običajno na obrobju urbanega, na nevidnih mestih, ki imajo kljub svoji navidezni opuščenosti zelo specifične funkcije. Jebodrom je namreč slengovski izraz, ki se na področju Balkana uporablja za označevanje lokacij, ki jih ljudje uporabljajo za avanturistične spolne odnose v javnem prostoru. Teh pa naj bi bilo v zadnjem času vedno več. To so podnevi čisto spodobni prostori (klopce v parkih, skrita parkirišča, zapuščene zgradbe, plaže …), ponoči pa dobijo še drugačno vlogo. Postanejo jebodromi.
Hm. Kaj več o izvirnem pomenu te besede in njenih prizorišč bi tu ne pisal, pač pa me zamika, da bi vse skupaj prenesel na polje politike, na politične jebodrome, na katerih naši politiki in še zlasti tisti, ki bi to radi postali, izvajajo svoje politikantske avanture in ekshibicije. Da politik kandidira na volitvah in sodeluje v političnih kombinacijah, ki sledijo po volitvah, je »naravno« in čisto spodobno, nekateri pa to pogosto delajo na način, ki je ekshibicionističen, zlasti takrat, ko to počnejo na očeh javnosti. Imen ne bom navajal, lahko si jih domislite sami, tako na nacionalnem kot v vsakokratnem lokalnem okolju.
September 2014 bo v tem pogledu zelo bogat. Po eni strani se oblikuje nova vlada, po drugi se bližajo lokalne volitve, v nedeljo, 5. oktobra. Pred njimi se bo v sicer čisto spodobnih gasilskih in kulturnih domovih, pa v gostilnah in drugih javnih prostorih dogajalo vse sorte. Kandidati vabijo potencialne volivce na odkrito politično občevanje. To je lahko čisto spodobno, sami pa boste presodili, kaj in kdaj bo nespodobno. Še hujše reči se dogajajo na krajih, ki so očem javnosti prikriti, pa si zato tem bolj zaslužijo oznako političnih jebodromov. A naši novinarji in drugi opazovalci bodo – podobno kot imenovani fotograf – ves čas na preži in bodo o morebitnih nečednostih z veseljem poročali.
V zadnjih tednih so v večernih informativnih oddajah TV Slovenija neštetokrat ponovili posnetek, na katerem se Alenka Bratušek rokuje in poljublja z novim predsednikom Evropske komisije. V tem posnetku ni sicer nič nespodobnega, nespodobno je kvečjemu to, da so ga tolikokrat ponovili. Število ponovitev je skoraj doseglo neskončno dolgočasne prizore, v katerih bančni avtomati ali roke bančnih uslužbencev preštevajo denar. Saj vemo, da sta denar in oblast glavni stvari na tem svetu, a lahko bi ju prikazovali tudi na kak bolj subtilen način. Alenki Bratušek torej ne očitamo njenega poljubljanja z Junckerjem, pač pa naj bi bil nespodoben način njene (samo)kandidature. Gorenjci imamo v zadnjih letih v slovenskem političnem vrhu dva najvidnejša predstavnika – odhajajočo predsednico vlade in ostajajočega zunanjega ministra. Oba sta postala očitna mojstra političnih iger, ki včasih mejijo že na avanturistične politične odnose v javnem prostoru. A oba prvokategornika jih obvladata, to jima je pač treba priznati. V naslednjih tednih nas bo bolj zanimalo, kaj vse bodo na političnih jebodromih počeli lokalni mojstri teh reči …