Vrtim se okrog srajce

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 8. december 2014 / 13:39

Petja Zorec je Radovljičanka, oblikovalka oblačil, asistentka na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani. Nazadnje je osvojila nagrado za inovacijo pelerine za osebe na invalidskem vozičku, že pred tem je bila imenovana za perspektivno oblikovalko na Mesecu oblikovanja.

Od kod črpate navdih?

»Iz življenja. Vsaka kolekcija mi je zdravilo. V življenju so ves čas prisotne neke težave; ali se bojuješ sam s sabo ali morda z drugo osebo, ampak jaz to obrnem sebi v prid. Črpam iz tega in ko končam kolekcijo, tudi pozabim na težavo. Poskušam pa vedno iti v globino, kajti tisto, kar se te najbolj dotakne, te tudi najbolj inspirira. Vidite, tako mi idej nikoli ne zmanjka (smeh), res pa je, da če črpaš iz sebe, si vedno iskren pri tem, kar delaš. So projekti, ki jih delam zase in jim namenim veliko več časa in z njimi izrazim tisto, kar je moj odgovor na to, kar se dogaja danes, kako si predstavljam, da naj bi bil svet oblečen.«

Z inovacijo pelerine, namenjene osebam na invalidskem vozičku, ste osvojili komisijo na mednarodnem natečaju za modne dodatke. Je bil to za vas zgolj nov izziv ali je šlo tudi do neke mere za empatijo do ranljivejših skupin?

»Do neke mere tudi to slednje, seveda. Raziskovala sem, kakšne pelerine so na tržišču na voljo za invalidne osebe na vozičku. Prav grozno, na kakšno (ne)ponudbo sem naletela; na pelerine neprivlačnih barv in vrečastih oblik ... To mi je bila samo še dodatna spodbuda za iskanje izboljšav oz. praktičnih rešitev. Posebnost moje pelerine, ki je trenutno v postopku avtorske zaščite, in upam, da bo v začetku leta že naprodaj, je, da je to najprej torba, ki se obesi na ročaj invalidskega vozička. S posebnim zatičem si oseba pelerino lahko v nekaj sekundah potegne čez noge in naprej po telesu. Je tudi zelo prijetna na pogled, izbrala sem transparenten, vodoodbojen material, prosojnost pelerine pa še vedno dopušča, da se prepozna identiteta oblačenja te osebe; če je npr. oblečena v džins, se džins opazi skozi pelerino.«

Znani ste po tem, da kombinirate estetiko s funkcionalnostjo. Prejeli ste študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo, v katerem ste raziskovali tehnološko napredne materiale. Kaj ste ugotovili?

»Diplomirala sem z delom Urbana kolekcija iz tehnološko naprednih materialov. V bistvu sem hotela združiti modni aspekt v kolekcijo s funkcionalnimi, tehnološko naprednimi materiali, ki so sicer značilni za športna oblačila. Danes je kombinacija t. i. high-tech materialov v modi že nekaj čisto vsakdanjega. Na bio, eko oblačila ne dam kaj dosti, ker je uveljavljanje tega oz. poudarjanje naravnosti bolj rezultat uspešnega marketinga.«

Kako 'močni' ste slovenski oblikovalci? Previsoko morda za 'navadne' ljudi?

»Ljudje mislijo, da delamo samo ekstravagantne stvari, načeloma pa so to zelo nosljiva oblačila; pri meni je zanimivo, ker me kupujejo moški in ženske.« 

Ampak osredotočili ste se pa na moške kolekcije. Zakaj?

»Zelo zanimivo. Tedaj še moja mentorica na fakulteti, zdaj sodelavka Nataša Peršuh, je hitro prepoznala, da sem dobra v moških kolekcijah. Tudi priznani stilist v Milanu Emil Rebek je za mojo zadnjo žensko kolekcijo dejal nekaj v tem smislu da 'to, kar je videl na ženskah, mu ni bilo všeč, ampak če bi bilo pa to na moških, bi bilo pa lahko na izjemno visokem nivoju'. Hitro sem to spoznala tudi sama, moj stil se je vse bolj spreminjal, razvijal v androgenega, ki pa pri nas nima toliko publike.«

Je vaš načrt odhod v tujino?

»Danes je bila pri meni neka Turkinja, ki dela na turškem inštitutu za modo, in mi je rekla, da vidi moje stvari v Parizu, New Yorku ... Meni se Pariz ne zdi pravi, je preveč aristokratski. Kakšen sever bi bil zanimiv zame, tam bi bila verjetno dobro sprejeta. Berlin mogoče. Moraš pa res paziti, kam se segmentiraš.«

Kako uspešen, odmeven je za vas Teden mode v Ljubljani?

»Za 'Fashion week' v Ljub­ljani bi lahko rekla, da je nujen. Nujen kot dogodek in nujen za nas oblikovalce, da pripravimo in se pokažemo z novo kolekcijo, ker sicer bi tudi mi malo 'zaspali'. Konkretno pa se sama bolj kažem skozi delo kot na zabavah v Tednu mode.«

Sicer je na vašo oblikovalsko pot močno vplivalo članstvo v skupini Squat?

»Squat je neodvisno društvo za modo, umetnost in oblikovanje, njegova ustanovitelja sta Nataša Peršuh in žal že pokojni Zoran Garevski. Pred skoraj štirimi leti sta osem mladih, ki smo študirali na Naravoslovnotehniški  fakulteti v Ljubljani, smer Oblikovanje tekstilij in oblačil, povabila k sodelovanju na Tednu mode v Ljubljani kot podmladek Squata. Zaželela sta si svežega vetra ... In zdaj že ponosno sporočamo, da je prva generacija Young@Squatovcev 'odrasla' in da smo medse povabili že novo ekipo mladih nadarjenih oblikovalcev, za katere menimo, da bodo krojili prihodnost slovenske mode.«

V vašem življenju se pogosto omenja Nataša Peršuh. Kako se je razvijal vajin odnos?

»Nataša je v moje življenje vstopila, ko sem bila v drugem letniku dodiplomskega študija. Zelo žalostno je bilo tedaj moje življenje, Nataša pa mi je dala dovolj navdiha, pristopila je k meni, ko sem to najbolj potrebovala, dala mi je vedeti, da mi gre dobro, v meni je vzbudila ljubezen do oblikovanja. Bila je tudi mentorica pri moji diplomski in magistrski nalogi, danes sva odlični sodelavki. Sem njena asistentka na fakulteti, asistentka sem tudi Eleni Fajt in Almiri Sadar. Skratka pri vseh oblikovalskih predmetih na fakulteti.«

Vaš dedek se je ukvarjal s pletilstvom. Ljubezen do tega ste vendarle podedovali.

»Že proti koncu osnovne šole sem vedela, da me to zanima, in sem se vpisala na Srednjo oblikovno šolo v Ljubljani, smer modno oblikovanje. Ustvarjala sem že doma, sicer bolj ročno, kar se je dalo narediti s šivanko. Kreativnost je bila že od malega v meni, zahvaljujoč mami. Zadostovalo mi je že, če mi je prinesla set barvic in sem bila srečen otrok. Vedno je vrelo v meni … Babica in dedek pa sta imela pletilsko obrt in v kleti imam še vedno veliko pletilnih strojev, ki pa so kar kompleksni, in ko mi kaj ne gre pri pletenju, mi deda priskoči na pomoč. V Almiri je bil strokovnjak, zadolžen je bil za vse stroje in je podkovan na tem področju. Res imam srečo, da imam doma tako udoben in velik prostor, v katerem lahko ustvarjam. In je fajn, da praktično obvladam krojenje, šivanje in pletenje.«

Kako dobro vas kot oblikovalko poznajo v Radovljici?

»Povabili so me k sodelovanju na Festivalu čokolade. Lani sem pripravila samostojno modno revijo v sodelovanju s čokoladnico Rajska ptica, letos pa sem bila mentorica že drugi generaciji podmladka Squatovcev. Septembra sem imela razstavo v prostorih radovljiške občine, s katero sem predstavila eno od svojih moških kolekcij na majicah s kratkimi rokavi. Ne glede na to, kakšni publiki se predstaviš, pa moraš vedno ostati zvest sam sebi in stvari izpeljati maksimalno profesionalno. Žal pa na Gorenjskem ni tako razvita kultura oblačenja kot v Ljubljani. Seveda obstaja segment ljudi, ki to spoštujejo, ki to spremljajo.«

Oblečeno imate zanimivo srajco. Je vaše delo?

»Ta srajca je del zadnjega projekta, imenovanega »Shirting«, ki poleg različnih trajnostnih vidikov mode vzpostavlja oseben odnos do oblačil. S projektom je začela Elena Fajt, to je zdaj že tretja serija, pri kateri nas je sodelovalo devet slovenskih oblikovalcev. Projekt Shirting je usmerjen v oblikovanje skupnosti, mreženje ljudi prek izbranega tekstilnega izdelka, njihovo ozaveščanje ter vzpostavljanje drugačnih načinov delovanja in drugačnih vrednot. Srajco predaš naprej, komurkoli, z navodili vred, ta pa jo mora v štirinajstih dneh spet predati naprej nekomu tretjemu. Seveda se moraš fotografirati, fotografijo objaviti na določeni Facebook strani. Srajca je prosojna in zanimivo je spremljati, kako jo kdo nosi, kako poteka transformacija neke srajce.«

Pri vas se vse precej vrti okrog moških srajc ...

»Ja, tudi ta iz projekta Shirting je moška srajca, kot običajno nošena zasukana okoli. Rada nosim srajce, včasih gre za povsem klasične kose, drugič za  dizajnerske, ki jih kombiniram v individualno celoto. Sicer pa sodelujem tudi v projektu na temo slovenske narodne noše na belo srajco. Zaključujem projekt s Filharmonijo, za zbor delam sodobne uniforme ... In ko ste me prej povprašali po tujini, vam lahko odgovorim, da sem zelo rada doma, rada imam družino in naravo. Zagotovo bom v prihodnosti sodelovala s tujino, vendar se iz Radovljice za stalno verjetno res ne bi preselila.«