Navdušen nad energijo in borbenostjo

Nastope slovenske košarkarske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Španiji podrobno spremlja tudi nekdanji kapetan reprezentance Marko Milič. Sedemintridesetletni Kranjčan se je po poletnem odmoru v domovini pred dnevi spet vrnil v Kuvajt, kjer igra zadnji leti.

Marko, kako se počutite v Kuvajtu?

»V Kuvajtu sem zadnji dve leti. S klubom Al Kuwait smo v zadnji sezoni po dolgih letih osvojili državno prvenstvo, lani sem bil proglašen tudi za najbolj koristnega igralca. Vse gre v pravo smer, edini problem je velika razdalja med Kuvajtom in Slovenijo, tako da morajo žena in tri hčerke kar precej potovati, da me lahko vidijo. A tako pač je, športna kariera je časovno zelo omejena, zato moraš sezone, ko si zdrav in v dobri formi, zdržati in izkoristiti.«

Napovedali ste, da je pred vami zadnja sezona v karieri. Ste si pred leti sploh predstavljali, da boste svojo bogato igralsko kariero končali na Arabskem polotoku?

»Dolgoročnih načrtov nikoli nisem delal, saj se v športu marsikaj hitro podre, spremeni. Je pa res, da si glede na to, da sem si vmes naredil dobro kariero, za kar sem zelo vesel, nikdar nisem mislil, da jo bom končal v Kuvajtu. Po drugi strani pa sem zadnji dve, tri leta v Teheranu, Kuvajtu, Katarju, Dubaju, odkar igram perzijsko, azijsko ligo, doživel tudi zelo lepe stvari, avanture, anekdote. Pri mojih letih te imajo v Evropi že za veterana in te potiskajo na stran, tam pa na leta ne gledajo. Ker jim prinašam vrhunski rezultat – in samo to šteje, so z mano zadovoljni, tako da sem za svoja 'veteranska leta' še zelo motiviran. Kariero res končujem, gre le še za vprašanje časa – leto ali dve. Po vsej verjetnosti pa samo še leto dni, saj si želim biti več z družino, ni razlog v tem, da ne bi več zmogel igrati.«

Kakšno košarko igrajo tam?

»Igra se zelo atletska košarka, individualno zelo dobra, ekipno pa so bili pred našim prihodom, poleg mene sta tam še Jasmin Perković in trener Bojan Lazič, zelo neorganizirani. So neverjetni atleti, ki dobro zadevajo, vendar pa ne znajo med sabo sodelovati. Zanje je normalno, da sem sam stal pod košem, pa mi ni nihče podal. Bil sem šokiran. Ko smo jim vcepili samo malo balkanske kombinatorike, da je treba tudi podajati, so začeli uživati v igri. Lani smo tako imeli rekordno sezono, od 36 tekem smo jih 35 zmagali, po osmih letih smo bili dve leti zapored prvaki. V klubu vlada neka evforija.«

Kaj pričakujejo od vas?

»Od mene se pričakuje predvsem, da jih povežem, zadnjo četrtino, ko se lomi rezultat, pa moram igrati simultanko. V glavnih tekmah od mene vedno pričakujejo 25, 30 točk. Šef mi je dal vedeti, da če mu prinesem prvenstvo, jaz postavljam pogoje, če naslova ni, pa vem, da bom jutri na letalu.«

Pred prihodom v Kuvajt ste bili v Iranu, o katerem imamo zahodnjaki izoblikovano precej negativno sliko. Kako ste se tam počutili?

»Na Zahodu imamo o Iranu res povsem popačeno sliko, tudi sam sem se tja odpravil kar nekoliko prestrašen. A ko sem jih spoznal, me je bilo kar sram, kako napačno si v Evropi predstavljamo Irance, ki so v resnici zelo kulturni, izobraženi, gostoljubni in pošteni. Predstave o agresivnih ljudeh, kjer imajo v vsaki hiši vsaj enega terorista, so zelo izkrivljeni stereotipi, ki jih je ustvarila propaganda najbolj demokratične države na svetu ZDA. Res so po eni strani nekoliko izolirani v svoji državi, vendar jih to sploh ne moti. Ponosni so na svojo večtisočletno zgodovino, perzijsko civilizacijo, zato ne potrebujejo veliko zunanjega sveta. Saj pravim, pričakoval sem, da bom tam ostal en teden, nazadnje sem ostal pri njih šest mesecev.«

Kakšno košarko pa igrajo v Iranu?

»Iranska košarka je precej boljša od kuvajtske. V Kuvajtu so odlični na branilskih položajih, ampak so nekoliko nižje rasti kot Iranci, ki so neverjetno visoki in fizično močni. Tja sem prišel igrat na položaj krilnega centra, pa sem bil nazadnje med manjšimi v ekipi. Imamo štiri igralce pod košem, visoke od 215 do 218 cm. Taktično in tehnično pa niso ravno dobri košarkarji, tako da nekdanji slovenski selektor in moj prijatelj Memi Bečirović dela na tem področju odličen posel in jih je znal taktično in tehnično toliko pripraviti, da na tistem azijskem delu dosegajo neverjetne rezultate, tako da imajo Memija tam za ikono slovenske, balkanske košarke.«

V Španiji se je že začelo svetovno prvenstvo. Kako ocenjujete dosedanje nastope slovenske reprezentance?

»Navdušen sem nad prikazano igro. Ne samo zaradi zmag, ampak tudi zaradi energije in borbenosti, ki jo zaenkrat kažejo naši košarkarji. Vidi se, da so dobili prepotrebno samozavest, da ostanejo skupaj tudi ob kakšnih težkih trenutkih na igrišču. Na selektorsko mesto se je vrnil Jure Zdovc z visokimi cilji, kar je po mojem dobro, upam le, da visoki cilji ne bodo ohromili mlajših košarkarjev, ampak jim bodo dali dodaten motiv. Goran Dragič je pravi zvezdnik ekipe, večina ostalih je prvič na takem tekmovanju. Glede na to, da je nova ekipa, rezultatsko od njih res nisem pričakoval veliko, želel sem si le, da se bodo borili in držali skupaj in dali vse od sebe ter tako upravičili igranje v slovenskem dresu.«

Kdo bo svetovni prvak?

»Navijam seveda za naše, moji favoriti pa so Španci.«

Kako sicer gledate na prihodnost slovenske košarke?

»Na splošno se moramo v slovenskem športu izogibati negativizmu, ki je trenutno prisoten. Sam mislim, da šport v Sloveniji še nikdar ni bil na tako visokem nivoju. Imamo Kopitarja, Dragiča, Mazejevo, imamo košarko, nogomet, rokomet, hokej na skoraj vseh večjih tekmovanjih. Na to, da smo take šampione in reprezentance uspeli ustvariti v pogojih in državnih ligah, kakršne imamo v Sloveniji, smo lahko samo ponosni.«

Koliko pa še spremljate kranjsko košarko, za katero trenutno niso najbolj rožnati časi?

»Časi res niso najbolj rožnati. Največ lahko storimo, da znova okrepimo delo z mladimi v Kranju, Šenčurju, Stražišču. Malo je sicer škoda, da je vse tako razdrobljeno in da vsak vleče na svoj konec. Mlade bi bilo treba spet navdušiti za košarko, saj ni treba, da ravno za tekmovalno, samo da so košarkarska igrišča spet polna. Mislim, da bi bil to večji uspeh kot pa lov za osmim, sedmim ali petim mestom v ligi.«

Se po koncu kariere, kadarkoli že bo, še vidite v košarki?

»Povsem normalno je, da se vidim v košarki, v kakšni vlogi, pa še ne vem. Po koncu kariere si bom najprej vzel daljši odmor, da se posvetim družini in tudi lahko v miru razmislim, kako in kaj na­prej. Glede na to, da sem bil vrsto let v tujini, da poznam delovanje klubov, agencij, menedžerjev in imam veliko poznanstev, je normalno, da bi rad ostal v košarki v takšni ali drugačni funkciji.«

Da bi morda naredili podoben projekt, kot ga Zlatko Zahovič vodi v Mariboru?

»To, kar uspeva Zahoviču v Mariboru, je zelo težko, nekaj sanjskega, in mu je samo za čestitati, da kljub težkim časom ne tarna, ampak je s svojo produkcijo, široko podporo navijačev, sponzorjev, razvijanjem mladih igralcev in tudi njihovo prodajo naredil tak rezultat, o katerem bodo govorile še generacije. Vsekakor bi se rad vrnil in kaj naredil, drugo leto bomo po vsej verjetnosti v Kranjski Gori pripravili projekt za otroke. A naj to še ostane skrivnost, tema za kakšen naslednji pogovor.«