Najpomembnejša je dobra volja
Avgusta je na svojem domu v Vrbnjah praznovala častitljiv jubilej – devetdeset let – Francka Prešeren. Polno in pestro življenje ji je nasulo obilo spominov.
V iskrivih očeh je odločnost, pa tudi nežna otožnost, ko v spominih seže daleč nazaj v mlada leta. Rojena je bila v Selški dolini na Ojstrem Vrhu nad Železniki. V družini je bilo enajst otrok, deset deklet in le en fant. »Naš dom je bila hribovska kmetija. Že od malih nog smo morali otroci prijeti za delo in pomagati pri vseh opravilih. Lačni sicer nismo bili, jedli pa smo samo domačo hrano – zelje, krompir, fižol in žgance. V šolo sem hodila k Sv. Lenartu, uro hoda daleč, a otrokom nam nič ni bilo težko. Mama nam je umrla leta 1939. Ata je slabo gospodaril, kmetijo je prodal in v Šenčurju kupil hišico, kamor smo se preselili. Štirinajst let in pol sem bila stara, ko so me na priporočilo župnika in župana vzeli v službo v tedanjo Gumico, predhodnico današnje Save.«
Leta 1951 se je poročila in prišla k možu Janezu v Vrbnje, kjer sta se jima rodila sin Peter in hči Dragica. Leta 1964 je družino zadela nesreča, pogorela jim je hiša. »Vžgala se je štala in padla na hišo. Moža ni bilo doma, sama sem rešila oba otroka iz goreče hiše. Bili smo ob vse, imeli nismo ne hrane ne oblek. Spali smo na skednju … Pomagala nam je občina, z neverjetno solidarnostjo pa so nas podprli tudi sosedje in sorodniki. Začeli smo graditi novo hišo.«
Z neizmerno voljo, odrekanjem in s trdim delom je bila po dveh letih hiša nared za vselitev in tedaj je družina dobila še novega člana, hčerko Stanko. Mami Francki nikoli ni zmanjkalo dela: otroci, gospodinjstvo, polje, hlev … Kljub temu se je za nekaj let zaposlila v Almiri kot čistilka, tako da je leta 1982 šla v pokoj z 22 leti delovne dobe.
Mož ji je pred dobrim desetletjem umrl, zdaj ji je v posebno veselje osem vnukov. »Veste, veliko se je treba pogovarjati, dobre odnose v družini je treba vzdrževati in negovati,« modro sklene gospa Francka in pove še, da kot otrok nikdar ni slišala prepira med očetom in materjo in da oče nikoli ni preklinjal ali zmerjal mame. »Sorodniki vedno držijo skupaj in tudi s preostalimi sestrami, kar jih je še živih, se odlično razumemo.«
Vedno je rada prepevala, plesala in se smejala. Še danes dostikrat zapoje in včasih še zapleše, čeprav jo bolijo kolena. »Tale nasvet vam dam: za zdravje je najpomembnejša dobra volja. Ne kuhajte ‘pšobe', ne jezite se! Preštejte do deset, obrnite se naokoli, pa bo spet vse dobro!«