September in šola

Ne morem trditi, da se šola začne prvega septembra. Že precej prej otroci priganjajo: kdaj bomo šli kupit za šolo, še to mi manjka, letos mi pripada nova šolska torba, tempere in čopiče bom imel še stare … Nakupovanje šolskih potrebščin je dogodek za vse. Tudi za starše. Za pet šoloobveznih otrok smo pri nas letos primaknili 800 evrov, pa je šola brezplačna in knjige dobijo v šolskem skladu. Doma imajo še kar nekaj dni delo, predno vse zložijo po predalih, zvezke zavijejo, nalepijo nalepke, svinčnike razporedijo po barvah v peresnice … No, fanta imata s tem precej manj dela, starejši dekleti nekoliko več, najmlajša deklica pa precej.

Ko srečujemo otroke znancev in prijateljev, jih zelo kmalu po uvodnem pozdravu povprašamo: Kako pa kaj šola? V kateri razred hodiš? Kateri učitelj te uči? Kaj ti je najljubše? Otroka prej povprašamo, v kateri razred hodiš, kot koliko si star. Kot da nam je to bolj predstavljivo. Znanje in veščine so vrednota. Smo pa neskončno obremenjeni s točkami. Zbiramo jih na zaključnem izpitu, maturi, za napredovanje, pri nakupih … Pa vendar smo ljudje precej več kot točke. In tudi šola je še vse kaj drugega kot spričevalo s točkami.

Kadar se otrok ali mladostnik v šoli dobro počuti in rad hodi v šolo, bo dobil pozitivno samopodobo. Dokler otrok ne bo imel lastne želje in potrebe po znanju in boljših ocenah, se lahko učitelji in starši neskončno trudimo za merljivo boljši uspeh, pa ga ne bo. Ker tudi sama stopam septembra pred kateder, se vedno znova sprašujem, kaj bom dijakom lahko dala za življenje, ne za ocene. Meni se zdi najpomembnejša naloga učitelja, kako mladostnike navdušiti. Nikoli ne bomo mogli posredovati vsega znanja in vedenja. Lahko jim vzbudimo radovednost in veselje, da bodo učenje nadaljevali sami. Starejši ko so mladostniki, bolj jih spodbujamo k temu, da uporabljajo naučeno znanje. Naj z znanjem biologije vrtnarijo, z znanjem kemije go­spodinjijo, z matematičnimi formulami naj delajo v gozdu in gradijo, z znanjem zgodovine in geografije naj hodijo po svetu, z znanjem filozofije in psihologije naj sprejemajo ljudi in spoznavajo sebe … Z glasbo, likovno umetnostjo in umetnostjo gibanja naj živijo. Te zadnje se meni zdijo še kako pomembne. Najstnik je za večino ljudi nekoliko boljši, če je dober v matematiki in naravoslovju. Drugo pravijo, je stvar pridnosti. Jaz pa mislim, da nam najlepše in najtežje trenutke v življenju olajšajo veščine umetnosti, glasba ali lepa beseda. Pogosto podarjamo umetnine, pa malo vemo o njih. Veliko časa in denarja namenimo gibanju in skrbi za telo. Pa je v šoli in pri ljudeh nasploh pogosto več vredno, če je otrok dober matematik kot risar ali športnik.

Neskončno smo lahko veseli, da živimo v okolju, kjer je znanje vrednota.

Draga mladina, pred vami je novo šolsko leto, izkoristite ga. Postavite si cilje in imejte željo po novih spoznanjih, izkušnjah. Sprašujte, poiščite konkretne primere in poslušajte zgodbe. Z vašo radovednostjo rastemo tudi učitelji in starši.