Najbolj znan je bil »fitipaldi«

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. maj 2015 / 14:01

V Stebriščni dvorani Mestne hiše je na ogled več kot šestdeset Iskrinih telefonov iz zbirke nekdanjega iskraša Zvoneta Preseka.

»Doma smo najprej imeli oranžnega, kasneje pa rdečega 'fitipaldija',« razloži mlajši upokojenec: »Pri nas pa smo kupili rdečega takoj, ko je ven prišel tisti na tipke,« doda prijatelj. »Pred leti sem se cariniku v pisarni na iranski meji pohvalila, da take telefone delajo v mestu, od koder prihajam ...« pove popotnica srednjih let, spet drugi ni vedel, da so v Iskri telefone začeli izdelovati že takoj po vojni. Tiste težke črne in bele iz bakelita. Na odprtju razstave Iskrinih telefonov so v razstavljenih eksponatih obiskovalci prepoznavali lastno preteklost.

Za današnjo mladino so razstavljeni Iskrini telefoni predpotopna eksotika, saj si najbrž ne morejo predstavljati življenja z enim družinskim telefonom, ki je bil s svetom povezan s kablom in je bilo zato njegovo mesto običajno na posebej določenem mestu, največkrat na hodniku ali v predsobi. Mogoče na tak stacionarni telefon ponekod še prisegata dedek in babica, sicer pa si v današnji digitalni dobi skorajda ne znamo več predstavljati življenja brez mobilnega telefona, interneta in elektronske pošte. Še do konca dvajsetega stoletja pa so bili prav stacionarni telefoni tisti, ki so nam omogočali najhitrejšo komunikacijo. Sinonim za najboljše in najlepše telefonske aparate je bila kranjska Iskra, saj so bili njeni telefoni pojem tehničnega razvoja in vrhunskega oblikovanja, kot taki pa eden naših najuspešnejših takratnih izvoznih artiklov. V Iskri so prvi induktorski telefonski aparat ATA 1 izdelali leta 1949 in odtlej so skrbeli za razvoj telefonov. Štirideset let kasneje, leta 1979, so v Iskri izdelali najbolj znan aparat z oznako ETA 80, v izvedbi s tipkami pa ETA 85, ki je svet osvajal tudi s svojo obliko. Kranjčani smo ga imenovali kar 'fitipaldi' po odličnem dirkaču formule 1 iz sedemdesetih let, Brazilcu Emersonu Fitipaldiju. Telefon, ki so ga izdelali domači oblikovalci pod vodstvom Davorina Savnika, namreč spominja na bolid formule ena.

Iskrini telefoni so sad našega razvoja

Iskraši, nekdanji delavci tovarne Iskra, so na izdelke, s katerimi so osvajali domači in tuji trg, še posebno ponosni in pogosto tudi čustveno navezani. Jasno je torej, da je lastnik zbirke nekdanji iskraš. Zvone Presek iz Britofa pri Kranju je bil v Iskri zaposlen dvajset let. V letih, ko se je tovarna širila na Labore, je v okviru oddelka za investicije skrbel za načrtovanje postavitve lakirnic in postrojenj za proizvodnjo tiskanih vezij. Po stroki strojnik s telefonskimi aparati sicer ni imel neposrednega stika, a se je kot nekdanji iskraš pred petimi leti odločil, da bo začel zbirati telefone, ki so jih izdelovali v Iskri.

»Prvi v zbirki je bil telefon ženinega starega očeta, v Iskri so jih izdelovali v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Sledili so aparati, ki smo jih imeli v družini in sorodstvu, potem so mi jih začeli prinašati prijatelji in znanci, saj se je razvedelo, da delam zbirko. Tako se je v petih letih nabralo kar sto petintrideset telefonskih aparatov iz različnih obdobij, različnih tehnologij, oblik, barv, uporabnosti, od hišnih telefonov do telefonskih central, tudi aparatov za javno telefonsko govorilnico,« o rasti svoje zbirke pojasnjuje Zvone in dodaja: »Vse aparate sem tudi temeljito očistil in restavriral, saj nekateri niso bili v najboljšem stanju. Na srečo imamo doma na podstrešju čudovit prostor, ki sem ga dodatno preuredil za zbirko. Zet pa me je spodbudil, naj jo pokažem tudi širši publiki, in tako je prišlo do te razstave v Gorenjskem muzeju, kjer je na ogled nekaj več kot šestdeset najbolj značilnih primerkov telefonov.

Zbira samo telefone, ki so bili izdelani v Iskri, tisti, ki imajo samo Iskrino nalepko na ohišju, ga ne zanimajo. Nekaj primerkov je tudi kupil, na primer po internetu, enega tudi v starinarnici v Radovljici. Njihova cena ni visoka, saj se giblje med petimi in desetimi evri. »Mogoče bom za primerjavo poiskal kakšen ponaredek 'fitipaldija', ki je bil daleč najuspešnejši in tudi pogosto kopiran Iskrin telefon,« pove Zvone, ki je najbolj ponosen na nekaj posebnih primerkov, kot je na primer rjavi ETA 85.«

Zvone Presek ni edini zbiralec Iskrinih telefonov, zagotovo pa je njegova zbirka največja. Seveda mu manjka še nekaj različic telefonov, posebno tistih, ki so jih izdelali v manjših serijah, zato bo vesel vsakega primerka, ki bi vam bil v napoto in bi ga bili pripravljeni ponuditi v njegovo zbirko. »Mislim, da je največji pomen zbirke v tem, da lahko z njo sledimo razvoju modelov, tehnologije in oblike telefonov. Gre za sad domačega znanja. Seveda pa se s tem ohranja tudi naša tehnična kultura, na katero smo lahko še kako ponosni,« je prepričan Zvone Presek.