Naj trpljenje v vojni ne utone v pozabo

Devetinosemdesetletni Jože Zaletelj iz Kranja je bil med drugo svetovno vojno interniran najprej v italijanskih in nato v nemških taboriščih. Pričevanje o tem obdobju in trpljenju, ki so ga doživljali taboriščniki, je navdihnilo njegovega soseda Eda Renka, da je posnel preprost film, ki ga bo delil na Facebooku.

Letos nas stota obletnica začetka prve svetovne vojne opominja na trpljenje, ki ga povzročajo vojne. Kranjčan Jože Zaletelj pa je preživel pekel koncentracijskih taborišč druge svetovne vojne. Na njegovo zgodbo nas je opozoril njegov sosed Edo Renko, ki je njegovo pričevanje posnel na filmček in kot navdušenec nad sodobnimi komunikacijskimi možnostmi sklenil, da ga bo delil na Facebooku. »Za sedaj sem na Facebooku objavil le fotografije, ko pa nekoliko uredim tudi ostalo vsebino, bo tam tudi Jožetova zgodba,« nam je povedal Edo Renko.

Jože Zaletelj je star 89 let in izvira iz velike družine s Sušice pri Muljavi. Bil je drugi od dvanajstih otrok v družini Petra in Ane Zaletelj, po domače se je reklo pri Resarjevih. Predlani so se člani družine srečali na družinskem srečanju, udeležilo se ga je 72 članov rodbine, za to priložnost so izdelali tudi rodbinsko drevo. Tudi o tem govori Edov filmček, glavnina pa je posvečena temu, kar je doživljal med drugo svetovno vojno.

»Oktobra leta 1942 so me ujeli in zaprli v Višnji Gori, nato prepeljali v belgijsko kasarno v Ljubljani, od tam pa v italijansko taborišče Gonars. Do kapitulacije Italije septembra 1943 sem bil v italijanskih taboriščih, nato pa so nas odpeljali v Nemčijo,« pripoveduje Jože Zaletelj in se spominja težkih razmer v nemškem taborišču Dora Mittelbau. Taboriščniki so delali v tovarni torpedov. Delo je trajalo ves dan, bilo je naporno in nevarno. Na začetku so ležali kar na tleh, pozneje pa na pogradih, postavljenih v štiri nadstropja. Spominja se, da so trpeli hudo lakoto. Veseli so bili, če so se dokopali vsaj do hrane za prašiče. Jedli so repne olupke, če pa so hoteli s kupov, naloženih ob ograji, vzeti kako repo, so tvegali, da jih stražarji ustrelijo. Življenje ujetnikov v taborišču ni bilo nič vredno, vsak dan jih je veliko umrlo, Jože se spominja, da so se ves čas odvažali mrliče. Imel je srečo, da je preživel. Zbolel je za tifusom in več mesecev prebil v bolnišnici. Zadnje njegovo taborišče je bilo Bergen-Belsen, od koder so internirance osvobodili Angleži. Po internaciji je prišel na Gorenjsko, se zaposlil kot livar in med drugim delal tudi v Iskri. Sedaj je že dolga leta upokojen, kar pa ne pomeni, da ne dela, pravi razmeroma čil skoraj devetdesetletnik.

Jože o najtežjem obdobju svojega življenja na Edovem posnetku govori stvarno in brez čustvenega naboja, a dejstva govorijo sama zase: naj se kaj takšnega ne zgodi nikoli več! Zato je prav, da se ne pozabijo zgodbe ljudi, ki so doživljali krutost vojne, in da njihova pričevanja ostanejo mlajšim generacijam.