Z 80 jedmi okoli sveta

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 31. avgust 2014 / 20:50

»Gado-gado. To je tradicionalna indonezijska ulična jed in je običajno sestavljena iz zelenjavne solate z arašidovim dresingom – ki ga prelijejo čez solato tik pred serviranjem. Ime v indonezijščini pomeni dobesedno 'mešano-mešano', recept pa je od pokrajine do pokrajine drugačen. To je različica Anne Jones, ki temelji na njenih potovanjih in preizkušnjah v Jugovzhodni Aziji. / Za okras rahlo po­pražite 4 šalotke na rastlinskem olju. Ko postanejo rjave in hrustljave, jih odstavite. Za omako segrejte olje v voku, nato dodajte česen, šalotke, čili in arašide ter jih nekaj minut pražite, da rahlo porjavijo. Vročo mešanico zmeljite v mešalniku, nato jo zlijte nazaj v ponev, dodajte preostale sestavine za omako in pustite rahlo vreti še 5 minut. Za zelenjavno solato v ponvi segrejte malo olja in popecite tofu, da postane hrustljav. Stročji fižol vrzite za 2 do 3 minute v krop, nato ga odcedite. Tofu, fižol, korenje in fižolove kalčke stresite v skledo, polijte z omako in pretresite. Na vrh naložite naribano kumaro in popražene šalotke ter postrezite.«

Tale »gado-gado« bi najraje pojedel na neki indonezijski ulici. Kako pa naj si to res enostavno jed pripravim v naši rovtariji? Kje naj dobim svež rdeč čili, neslane arašide, palmov sladkor, kokosovo mleko, limetine liste, žličko tamaridine paste (kaj je že to?!), sojino omako, pa tofu, ki je, če prav vem, nekakšna mozzarella iz sojinega mleka. No, tofu bi lahko nadomestili z mladim sirom, nekaj rdečih feferonov bi se našlo na domačem vrtu, marsikaj od tega se dobi tudi v naših trgovinah. A ni stvar v tem. Knjiga, iz katere je gornji recept, je res nekaj takega, kot da bi brali Julesa Verna in njegovo legendarno poročilo o potovanju v osemdesetih dneh okoli sveta. Njen glav­ni avtor je fotograf David Loftus, ki je izbranih osemdeset jedi poslikal in napisal tudi nekaj receptov. Druge so prispevali odličniki svetov­ne kuhinje, med njimi je tudi Loftusov prijatelj Jamie Oliver. Knjiga je res lepa in je več kot kuharica. A v meni je bolj kot željo po kuhanju vzbudila stare sanje o tem, kako bi šel enkrat tudi sam na pot okoli sveta. In da na tej poti ne bi varčeval pri hrani, ker naj bi tako ostalo več za druge stroške. Da bi torej užival ravno v hrani, ki je v tistih krajih lokalna, pri nas pa si lahko sestavine za te iste jedi nabaviš le s posredovanjem globalne trgovine, tej pa bi se morali po ekološkem evangeliju vse bolj odrekati. Zato predlagam, da nadomestno pot okoli sveta opravimo kar s to knjigo.