Skriti zaklad ...

Begunjščica (2060 m) - ... ker njena severna stena ponuja številne zanimive, različno zahtevne alpinistične vzpone. Gora prepletena z različno zahtevnimi grapami. V vseh letnih časih množično obiskana gora.

Če se z Ljubeljske babe ozremo proti zahodu, proti Stolu, se pred nami najprej pokaže Begunjščica na levi strani in v ozadju tudi Vrtača. Med njima je idealno izhodišče za ture v okoliško visokogorje, Zelenica, z novim domom. Severna stran Begunjščice, skrita v skoraj večni senci, je prepletena s številnimi grapami, ki so različno zahtevne, zato v zimskih mesecih ponuja številne možnosti za vzpon na vrh; a ne pozabimo na njeno plazovitost, saj je še kako živ spomin na brutalen plaz z Begunjščice, 11. januarja 1977, ki je bil usoden za štiri dijake in dva profesorja.

Trenutno je v visokogorju še zima, snega je ogromno. Snežna podlaga je sprijeta in nevarnost plazov minimalna, zato bomo obiskali Begunjščico. Izhodišče vzpona nam bo nekdanji mejni prehod Ljubelj. Do Zelenice oz. zgornje postaje sedežnice se povzpnemo po desni strani smučišča, ali pa zavijemo na urejeno cesto na desni strani. Na tem delu je potrebno nekaj previdnosti tam, kjer so nanovo zasajena mlada drevesa, kajti pobočje je plazovito, drevje pa ne ustavi teže snega. Do Zelenice smo potrebovali približno uro in pol.

V Domu na Zelenici si privoščimo kratek počitek, potem pa se usmerimo proti jugu oziroma proti grapi tik nad Domom. V spodnjem delu je grapa široka, v srednjem se močno zoži, v vršnem pa spet razširi. Poleti je dostop do grape eno samo ogromno melišče.

Začnemo se vzpenjati po širokem delu grape. Počasi se približujemo stenam, ki zapirajo našo pot. Stene dajejo optično prevaro, kot da se ne da nadaljevati, a na desni se pokaže ozka grapa. Prečimo v desno in nadaljujemo v ozko grapo. V njenem osrednjem delu je žleb, po katerem se vzpenjamo. Sledi s snegom zalit skalni skok, sicer se tukaj lahko pojavijo težave, nato pa se grapa znova razširi. Možnosti za sestop na vršni greben je več. Pozorni bodimo le na opasti oz. vahte, ki znajo biti čudovito grozljive. Če se bomo na vrhu držali izrazito desno, nas bo plitka grapa pripeljala do začetka Velikega ali Smokuškega plazu. Po kratki stopnji stopimo skoraj direktno na vrh. Do vrha smo z Zelenice potrebovali 2 uri.

Osrednja grapa, po kateri smo se vzpeli, je visoka 300 metrov, njena strmina pa je do 45 stopinj. Vsekakor je vzpon po Osrednji ali Centralni grapi, imenovani tudi Žleb ali Ror, zimski plezalni vzpon.

Z vrha je izjemen razgled: Stol, Vrtača, Zelenjak, Palec. Na zahodu se vidijo Julijci s spodnje bohinjskimi gorami in Triglavom, proti jugu pa Jelovica, Dobrča, Sorško polje, Ljubljanska kotlina; jugovzhodno se razprostira Kriška gora s Tolstim vrhom, Storžič, greben Košute itd.

Najudobnejši je sestop po Šentanskem plazu, ki ne preseže naklonine nad 25 stopinj. Z vrha sestopimo po grebenu proti vzhodu, kar predstavlja poletno markirano pot, ki pripelje na Begunjščico čez Kalvarijo s planine Preval. Na drugem sedlu se začne sestop po Šentanskem plazu. Kako hiter bo sestop, je odvisno od snežnih razmer, predvsem naj bo sestop varen. Tudi če se vmes pojavi še ojužen sneg, si ne sezuvajmo derez prehitro, saj je spodnji del lahko še zelo trd oz. poledenel. Šentanski plaz se konča pri srednji postaji sedežnice in od tam nas čaka še sestop do nekdanjega mejnega prehoda, kjer nas čaka zvesti jekleni konjiček.

Opisana tura od gornika zahteva potrebno znanje uporabe zimske opreme in nikar se ture ne lotevajmo brez čelade, cepina in derez!

Nadmorska višina: 2060 m

Višinska razlika: 1010 m

Trajanje: 5 ur

Zahtevnost: pet zvezdic