Anika

Zdravilka, 3. del

»Ko sem tudi sama imela nezakonsko hčerko, ko se samo od šivanja ni dalo živeti, sem v prostem času tudi zdravila. Strank je bilo vedno več. Nekaterim sem lahko pomagala, drugim ne. Premalo sem izobražena, da bi vedela, zakaj se je od nekaterih moja energija kar odbijala, namesto da bi ''zlezla'' vanje,« je razpredala Anika.

Aniki ni bilo nikoli žal, da se je pustila pregovoriti in je šla v brigado. Četudi je bila še malo otročja, ko je spoznala Zinko, pri kateri je stanovala, pa se je od nje marsičesa tudi naučila. Stike sta ohranjali vse do Zinkine smrti. Četudi uradno ni imela mame, je našla veliko ljubezni tako v rejniški družini kot pri svoji novi prijateljici.

»Imela sem malo čez dvajset let, ko se je v vasi, kjer sem živela, razvedelo, da imam za različne ''skrivnostne'' težave domača zdravila. Mnogi, ki so trpeli, ne bi pa šli za noben denar k zdravniku, so pri meni na skrivaj poiskali pomoč. Moram reči, da včasih nisem vedela, ali me s svojimi težavami dražijo ali pa tudi v resnici ne vedo, kaj jim je. Spominjam se moškega, danes je že pokojni, umrl pa je v visoki starosti. Nekega večera – takrat sem že delala kot šivilja v nekem podjetju – me je na poti iz službe ustavil. Bil je srednje rasti, malo močnejši možak. Zelo sem se ga ustrašila, ker ga več kot toliko nisem poznala. Nenadoma je spustil hlače do kolen in si z baterijo posvetil v mednožje. Moško goloto sem takrat prvič videla od blizu. Dejal je, da potrebuje obkladke za svoja otečena spolovila. Vsa sem se tresla, ko sem končno izjecljala, da za izdelavo potrebujem precej ur, da jih bom imela s seboj naslednji večer. Sanjalo se mi ni, kaj bi mu lahko pomagalo. Zjutraj sem se z delavskim avtobusom odpeljala do Zinke. Zelo me je bila vesela, ob težavi, ki je nisem znala razrešiti, pa se je na ves glas zasmejala. Povedala mi je, da so nekateri moški, kar se žensk tiče, nenasitni. Takšni so bili njene redne stranke. Mazila za tovrstne težave je imela dovolj na zalogi. V tisti uri, ki sem jo imela na voljo, me je še podučila, kako ga lahko naredim doma. Zinka je le poparila konjsko meto in ji dodala v žganju namočen pelin. Nekateri so se z zdravilom mazali po spolovilu, drugi pa, ki so kar šli, ne da bi me vprašali o napotkih, so stekleničko že za prvim vogalom nagnili k ustom in popili, kar je bilo v njej. Pozneje sem ''zdravilu'' dodajala kafro in olje.

Za tiste, ki so se poročili v poznih letih, sva imeli z Zinko prav poseben napoj. V žganju sva najprej tri mesece namakali bikova moda. V dežju sem polovila še vsaj deset deževnikov, ki so prav tako romali v taisto žganje. Posebej sem stolkla kumino in pelin, moko stresla v vrel kis, v katerega sem dodala še nekaj medu. Kuhalo se je toliko časa, da je na koncu ostala le gosta, zdrizasta zmes, ki sem jo dodala v žganje z zmečkanimi bikovimi modi in deževniki. ''Bolnik'' si je svoja moda najprej namazal z rožmarinovim oljem, nakar pa je na to mesto položil še zdravilno ''žavbo''. Menda je zmeraj odlično delovalo!« se je zasmejala Anika.

Eno od srečanj s ''pacienti'' se ni dobro razšlo. Možakar je Aniko zvabil v fička, kjer jo je grobo posilil. Bila je še nedolžna, zato so bili bolečine, sram in sramota še toliko hujši. Če ne bi ravno tedaj, ko jo je brutalnež zbrcal iz avtomobila, šel mimo neki starejši možak, bi zloveščo, a bridko izkušnjo že kako potlačila vase in živela naprej. Ta možak pa je posiljevalca prijavil. Menda zato, ker mu je bil dolžan precej denarja, pa se mu je hotel na ta način maščevati.

»Na sodišču se ni dobro izšlo. Posiljevalec je bil iz ugledne družine in na koncu se je izkazalo, da sem se mu nastavljala in ga tudi prisilila v spolne odnose. Na srečo se ni nihče norčeval iz mene, saj so vsi vedeli, kdo je v resnici krivec. Žal pa posilstvo ni ostalo brez posledic. Čez devet mesecev sem rodila nezakonsko hčerko. Nikoli me ni motilo, da je bila zlasti kasneje, ko je že obiskovala osnovno šolo, posiljevalcu zelo podobna. Imela sem jo najraje na svetu. Odločila sem se, da grem na svoje, saj je postala hiša rejnikov premajhna za vse. Dobila sem skromno sobo pri neki drugi družini. Nisem dolgo ostala, saj nisem imela ne vode v kuhinji ne sanitarij. Še danes ne vem, kako sem lahko skrbela za čistočo pri dojenčku! Eden od sinov te družine, ki mi je nudila gostoljubje, je imel hude božjastne napade. Zinko sem prosila za nasvet, pa je le zmajala z glavo. Napadi so bili prehudi, da bi zadoščalo kopanje v koprivah in pitje čaja iz njih. Takrat me je moja učiteljica začela učiti, kako naj polagam roke. Trdila je, da imam za te reči veliko več sposobnosti kot ona. Fantu sem pomagala točno tako, kot mi je povedala Zinka. Trajalo je kar nekaj mesecev, da se je njegovo stanje izboljšalo. Potem sem hudo zbolela za pljučnico. Zinka je prišla k meni in me negovala. Zgrozila se je, ko sem ji povedala, da sem polagala roke vsak dan. ''Mar ne veš, da s tem prikličeš bolezen nase?!'' mi je govorila.

Ljudski glas je sporočilo o čudežnem ozdravljenju epileptika odnesel daleč naokoli. Čez noč sem imela dela, kolikor hočeš! Nikoli nisem nič zaračunavala, a tisti, ki so čutili, da se jim je zdravje izboljšalo, so darovali, kolikor so le lahko. Za zelo ugodno ceno sem potem kupila hišo, ki je nihče drug ni hotel. Na neki način je bila zakleta. V njej je živelo več različnih družin, in iz vsake je kdo naredil samomor. Z Zinko sva hišo ''očistili'' zlih duhov in življenje v njej je bilo nekaj najlepšega, kar sem si kdaj lahko predstavljala. Pogosto so trkali na vrata snubci, a sem jih odklanjala. Moški so se mi gnusili. Ne le zaradi posiljevalca, ki je zagrenil življenje marsikateri na vasi, pa ni bil nikoli kaznovan, kvečjemu so ga trepljali po ramenih, tudi zaradi vseh tistih, ki so prihajali k meni po čudežno zdravilo za svoja ''otekla jajca''. Med njimi so bili tudi zakonski možje, pa vem, da si težav niso nakopali v domači postelji! Res si nisem želela deliti življenja z moškim, ki bi hodil po kakšnih skrivnih poteh, jaz zanje ne bi vedela, ljudje pa bi se mi za hrbtom smejali. Vzgajala sem hčerko, jo učila vsega, kar sem znala. Doštudirala je medicino, se poročila, in ko so prihajali vnuki, sem pazila nanje. Ko je umrla Zinka, se dolgo časa nisem mogla pobrati. Bila mi je kot mama, prijateljica, zaupnica. Še danes se sprašujem, koliko skrivnosti, ki jih ni nikoli delila z menoj, je odnesla v grob. Škoda, da je bila tako nezaupljiva, da si ni nikoli zapisovala tega, kar je obvladala. Njeno znanje bi bilo še danes zlata vredno!

S polaganjem rok sem pomagala ljudem vse do šestdesetega leta. Takrat pa so mi odkrili zatrdlino na prsih. Hčerka je jokala, ko mi je po vztrajnih prerekanjih povedala, da so pred menoj le še trije meseci življenja. ''To si ti misliš. In zdravniki, ki pojma nimajo, s kom imajo opravka!'' sem se zasmejala. Od takrat je minilo že dvajset let, pa sem še zmeraj živa. Zdravnik, ki bi me po treh mesecih poslal na oni svet, pa je že zdavnaj pod rušo. Zelo mi je žal, da od takrat naprej ne morem več zdraviti drugih. Četudi to ni znanstveno dokazano, se bojim, da bi svojo bolezen lahko nehote prenesla nanje. Kdaj pa kdaj se kakšen ''junec'' obrne name, ker bi rad, da mu zvarim viagro iz domačih zdravil. Moški se pa res nikoli ne nehajo dokazovati! Kot da bi bili s tem, ko bi ''lahko'', še pri osemdesetih kaj bolj dedci! Pridejo tudi takšni, ki imajo kilo, pa se bojijo operacije. Ali pa oni, ki imajo premajhnega ali prevelikega. Četudi je bil v mojem življenju en sam moški, sem tistih ''reči'', ki jih imajo med nogami, videla na stotine! Dva si nista enaka! In s to nagajivo in pregrešno mislijo si pogosto, ko sem bolj čemerne volje, z lahkoto popestrim dan.« (Konec)