Raje igralski oder kot sirarna

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 5. avgust 2014 / 10:38

Igralec mlajše generacije Anže Zevnik, nova igralska moč z Gorenjske, je pred kratkim prejel viktorja za obetavno medijsko osebnost. Strokovno žirijo je prepričal kot Endi v nadaljevanki Nova dvajseta. A kot pravi, to ni »end«, ampak šele začetek.

Pred dnevi ste se vrnili iz Londona, kjer ste si ogledali eno izmed le desetih sicer razprodanih predstav legendarnih Monty Python. So vas The Rolling Stones na področju televizijskega humorja v živem nastopu navdušili?

»Imel sem kakih deset let, ko sem prvič videl film Brianovo življenje (Monty Python's Life of Brian). Zdeli so se mi neznansko smešni in postal sem njihov navdušenec. Še zdaj si včasih za dušo zavrtim kakšen njihov skeč. Premiera v dvorani z dvajset tisoč sedeži je bila prodana v devetindvajsetih sekundah, in ko mi je prijatelj Jani sporočil, da mu je uspelo po internetu kupiti dve vstopnici, nikakor nisem mogel reči ne.«

Anže na mobilniku pokaže dvominutni posnetek vzdušja s predstave …

»Pričakovanje je bilo veliko, saj videti v živo stare mojstre pri delu ni nekaj, kar bi imel na voljo vsak dan. Pythoni to počnejo še vedno zelo superiorno, z nekakšno lahkotnostjo … Predstavili so nam veliko svojih najboljših skečev, marsikaj pa so tudi izpustili, saj so fantje za kakšen »silly walk« že nekoliko v letih. Kakorkoli, bil je spektakel, ki ga je bilo treba videti.«

Tudi Slovenci smo v preteklosti imeli nekaj uspešnih humorističnih nadaljevank in nekaj dobrih humoristov, a njihova slava običajno mine skupaj z generacijo ...

»Monty Python so tako rekoč vzpostavili angleški humor, ga zarisali na svetovni zemljevid in ta še vedno ostaja v ljudeh. Starejši gospodje, njihova generacija gledalcev, so že stokrat videli njihove štose, pa so se na predstavi huronsko smejali. Slovenci pa, kot da nimamo svojega humorja: malo ga prevzemamo z Balkana, Štajerci vlečejo na Nemce, Primorci na Italijane, vse kar znamo Gorenjci, naj bi bila pregovorna škrtost … In potem pri nas delamo humoristične nadaljevanke tako, da imamo v njih lik Štajerca, homoseksualca, pa enega debelega, kakšnega čefurja … In zadeva na koncu sploh ni smešna, saj ni nobene vsebine. Humor mora biti inteligenten. Tudi igralec mora znati biti »pametno neumen«, če lik to od njega zahteva. Fino bi bilo, če bi imeli in se lahko pohvalili s svojim lastnim humorjem.«

Nadaljevanka Nova dvajseta, v kateri ste z vlogi Endija navdušili tudi strokovno žirijo Akademije Viktor, je bila sicer duhovita, a tudi zelo resnična, slovensko aktualna. Ste jo kot tako videli tudi sami?

»Nadaljevanka je pravzaprav zelo družbeno kritična, saj kaže na to, da precej sinov še po tridesetem letu živi doma pri starših in se šlepa na domač hladilnik, elektriko, plačane položnice …, ker je seveda težko reči svojemu otroku, naj gre. V Novih dvajsetih je to zelo lepo prikazano, prvi sin je uspešen, študiran, a nima službe. Bolj ali manj uspešno se prijavlja na neke projekte in mora ob tem skrbeti še za mlajša brata. Jaz sem srednji, ukvarjam se z muziko, bend mi je propadel in že dve leti lažem, da imamo vaje, v resnici pa igram na pogrebih, najmlajši je plesalec in je zaljubljen v petnajst let starejšo žensko. Družina je v podnu, mame ni, oče pa samo pošilja denar, ki ga vsi trije skrbno zapravljamo.«

Zanimivo, da ste tudi v vaši družini trije bratje in vi ste prav tako srednji. Sicer gre za drugačno družinsko situacijo, ampak, ali ste se v med bratskih odnosih v nadaljevanki kdaj znašli v lastnih izkušnjah?

»Moja mlada leta so bila na trenutke prav tako zabavna kot ta v nadaljevanki, tako da sem znal kakšno situacijo tudi kopirati iz lastne izkušnje. Z mlajšim bratom sva vseskozi imela kakšne zafrkancije, včasih pa sva se skupaj spravila na starejšega. Ker smo bili trije, je bila vselej borba za hrano, oblačila …«

Na družino in posebej starše ste zelo navezani, tako lahko vsaj sklepamo po vašem nagovoru, ki ste ga imeli, ko ste prejeli viktorja …

»V bistvu je bila to zahvala mojima staršema, ki sta v mnogočem zaslužna, da sem to kar sem, saj sta me na moji poti in v želji, da bi postal igralec, vseskozi podpirala. Ob moji prvi veliki nagradi sta si zahvalo v prvi vrsti zaslužila starša.«

Vedno me je zanimalo, koliko prej oziroma ali nagrajenci sploh izvedo, da bodo prav oni prejeli nagrado, da torej temu primerno pripravijo kakšen govor, zahvalo?

»Najprej sem izvedel, da sem med tremi nominiranimi. Poklicala me je Marjana Vovk s Stopa, kam naj mi pošlje vabilo na prireditev. Na vprašanje, če lahko izvem kaj več, je povedala, da za nagrado povedo samo dobitniku viktorja za življenjsko delo. Da pa lahko kaj pripravim za vsak slučaj. Potem sem dobil dva telefonska klica od ljudi, ki me običajno ne kličejo, češ ali se bom zagotovo udeležil podelitve viktorjev. To pa se mi je zdelo že nekoliko »sumljivo«.«

V obeh sonominiranih ste imeli kar močno konkurenco: voditeljici oddaje za srednješolce in kuharske oddaje. V vaš prid je vendarle odločila strokovna žirija …

»Prav nič nimam proti drugima kandidatkama, saj obe dobro opravljata svoje delo. Mislim pa, da nekako nismo sodili v isti predal, jaz kot šolan igralec in oni dve kot naturščika. Vesel sem, da sem bil nominiran in nagrajen s strani strokovne žirije. Igralski kolega Marko Mandič mi je po podelitvi rekel, da je zelo vesel zame in nasploh, da so spet enkrat opazili nekoga med igralci. Je pa res, da gre za enega najbolj nehvaležnih viktorjev. Ker si obetaven, moraš tudi v prihodnosti nekaj narediti, upravičiti te obete. To si seveda tudi sam želiš, hočeš se spet in spet dokazovati, a je težko kaj narediti, če ti nihče ničesar ne ponudi. Besedo obetavno zato lahko razumemo tudi kot »o bed, av no«.«

Mar ne boste jeseni začeli druge sezone Novih dvajsetih?

»Želim si, da bi posneli vsaj še eno sezono, ali ta bo ali ne, pa bomo izvedeli septembra. Ekipa je bila odlična, soigralci smo se dobro ujeli. Bili so tudi zelo veseli zame in za mojega viktorja.«

Menda ste s soigralko iz nadaljevanke, Kranjčanko Nino Rakovec celo v sorodu?

»Stari mami obeh sta bili sestrični.«

Očitno sta oba odnesla nekaj genskega materiala na to temo, Nina seveda tudi od deda …

»Mene je igra že od nekdaj privlačila in najbolj pomembno je bilo, da so me starši v tem razumeli in me podpirali. Že v prvem razredu osnovne šole v domačih Mavčičah sem nastopil v Sovici Oki in tega nikoli ne bom pozabil. Kasneje sem se bolj ukvarjal s športom, gorskim kolesarstvom, a sem se v srednji šoli spet želel igranja, hodil v gledališke šole, se učil pri Alojzu Domniku, v kranjskem ZKO, igral pri Kranjskih komedijantih, na ljubiteljskih odrih v Sori, Šentjakobskem gledališču. Doma so bili vedno z menoj, čeprav je šla šola zato bolj počasi. Ko sem se vpisoval na fakulteto, je bil moj edini interes AGRFT. Nisem se vpisal drugam zaradi statusa, če slučajno ne bi opravil sprejemnega preizkusa. AGRFT ali nič, sem bil odločen. No, ko sem naslednje leto na sprejemnih izpitih poskušal drugič, sem si rekel, ali bom študiral ali pa bom odprl sirarno. Na srednji biotehniški šoli v Strahinju me je od vsega namreč najbolj navdušila tehnologija obdelave mleka in pridelave sira, čeprav se tudi kuhinje ne bi branil. Ampak moje življenje ni tako preprosto, da bi imel planšarijo in se ukvarjal s sirom, in sem bil sprejet na AGRFT, ki ga zdaj počasi zaključujem. Še diploma.«

Že štiri sezone ste član ansambla Lutkovnega gledališča Maribor, menda so vas pričakovali tudi v Prešernovem gledališču v Kranju, kjer ste imeli odlično vlogo v Lovskih scenah na Bavarskem?

»Škoda, ker smo Lovske scene tako malo igrali. Bila je odlična predstava. Kranj je bil moja prva opcija, in ko me je po prvi diplomski predstavi »zaarala« umetniška vodja Prešernovega gledališča Poštrakova, sem kar skakal od veselja. Prepričan o angažmaju, sem si zaprl vrata drugje, v Kranju pa potem tudi ni bilo nič, a ne po moji krivdi. Potem so me angažirali v Mariboru, kjer delam v odličnem ansamblu.«

Kot gost igrate tudi v produkcijah drugih gledališč, recimo v zelo uspešni predstavi Mini teatra Macbeth after Shakespeare, s katero sta pravkar gostovali v Lizboni, v okviru KŠD Štumf z Luko Cimpričem igrata Rdečo kapico … Macbeth in Rdeča kapica?

»Macbeth je zelo surova predstava devetih moških in ene ženske, v čast mi je, da Milene Zupančič. Igrati v taki predstavi, je kot Camembert med Zdenka siri. Predstava je polna testosterona, pesti, krvi, znoja, od gnusa do ljubezni, prijateljstva in sovraštva. Rdečo kapico igrava z Luko, s katerim se res dobro razumeva. Doslej sva imela že osemdeset ponovitev. Obe predstavi sta mi v zadoščenje, a vsaka drugače.«

Lutke in klasično gledališče?

»Nisem razmišljal, da bi bil lutkar, a se mi zdi, da me to dopolnjuje, saj se veliko naučim. A me vseeno vleče v dramski teater, zato tudi vsako drugo sezono igram v kakšni predstavi. V lutkovnem delamo super predstave, ki me napolnijo, a ne v taki meri, kot bi si še želel. Najbrž ne bom za zmeraj ostal v lutkah. Vabljiv je film, tudi še kakšna nadaljevanka. Ravno sem imel priložnost igrati Kajuha, a kaj ko sem bil ravno v Lizboni. Pa drugič.«