So na poti v Tadžikistan

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / torek, 15. julij 2014 / 10:51

Na dobrodelni, osem tisoč kilometrov dolg reli od Kranja do Dušanbeja so se Škuljevi odpeljali z dvanajst let starim karavanom. V glavnem mestu Tadžikistana bodo avto podarili organizaciji Go help. »Samo da nas pripelje do tja,« je dejal oče Jani kak dan pred odhodom.

Družina Škuljevih iz Kranja, mami Simona, oči Jani, šestletni Enej in desetletna Lara so se prejšnji konec tedna odpeljali osem tisoč kilometrov daleč v Tadžikistan, kamor bodo v okviru angleške dobrodelne organizacije Go help dostavili avto in zbrane denarne prispevke. »Že novembra lani sem začel razmišljati o tem, kam bi družinsko potovali letošnje poletje. Slučajno sem na spletni strani naletel na organizacijo Go help, ki prireja t. i. do­brodelne relije. Enega organizirajo v Južni Ameriki, druga dva imata start v Londonu in potekata: prvi do Mongolije, ta je tudi najstarejši, drugi do Tadžikistana. Mi smo se odločili za Tadžikistan. Osnovna ideja je, da se tja potuje s starimi rešilci, ki se jih podari na ciljni točki potovanja v Dušanbeju tamkajšnjim bolnišnicam. Denarni prispevki, mi smo zbrali tisoč funtov, pa so namenjeni za izboljšanje zdravstvenega varstva in izobraževanje otrok v Tadžikistanu. Namesto rešilca sem kupil dvanajst let staro Škodo Octavio Caravan in moja največja skrb je, da nas avto varno pripelje do cilja. Približno štirinajst ekip nas potuje v Tadžikistan, smo pa edini Slovenci, vendar ne potujemo skupaj,« je povedal Jani Škulj.

Družina Škulj je izbrala južno pot potovanja. V Turčiji bodo morda postali kak dan za ogled Istanbula, nadaljevali v Iran in se ustavili v Isfahanu. Za Turkmenistan imajo samo petdnevno tranzitno vizo, v kateri sta tudi določeni vstopna točka v in iz države. »Kot sem zasledil na forumih, ni nevarno, da bi nas okradli, ampak birokratskih pravil se pa moramo strogo držati,« je pojasnil Jani Škulj. Nekaj dni se bodo mudili v Uzbekistanu in si ogledali zgodovinska mesta, nekaj dni bodo ostali v Tadžikistanu. »Garmin sicer imamo, ampak si ne bomo mogli kaj dosti pomagati z njim, ker nimamo zemljevidov za te konce. S seboj imamo šotorček, ampak bomo sproti videli, kje bomo spali,« je dejal popotnik Jani in dodal, da bosta s soprogo Simono poskušala najti tudi kaj takega, kar bo zanimivo za otroka. In še dodal: »Na splošno se z ženo drživa načela, da sva samo gosta v državi, skozi katero potujeva, in vedno spoštujeva tamkajšnja načela in običaje.« No, klima v avtu naj bi delala, so jima zagotovili na servisu pred odhodom. V Iranu, južni del je sploh bolj puščavski, namreč lahko pričakujejo več kot 40 stopinj Celzija.

Oh, urejanje vizumov

Za vizume je štiričlanska družina odštela približno tisoč evrov. Dobrodelna organizacija Go help prispeva le majice, nalepke, nekaj zavitkov čaja, ki naj bi se jih na poti pilo skupaj z domačini kot znak, da prihajajo kot prijatelji. »Vizume smo začeli urejati pred približno dvema mesecema. Začeli smo s Tadžikistanom in tega smo dobili izdanega kot zadnjega, le nekaj dni pred našim odhodom; vizum smo urejali po pošti prek bruseljske ambasade. Za vstop v Uzbekistan smo potrebovali povabilno pismo, ki smo ga dobili prek turistične agencije v Uzbekistanu; trajalo je štirinajst dni, da so nam pismo poslali, zatem sem se peljal po vizume na njihovo ambasado na Dunaj. Vmes smo uredili vizume za vstop v Iran, na srečo imajo ambasado v Ljubljani. Vizume za Turkmenistan smo urejali nazadnje, ker smo prej morali imeti urejene vizume dveh sosednjih držav; obvestilo je prišlo pred kratkim, vizume za Turkmenistan bomo prevzeli v Iranu. Ob vstopu v Turkmenistan plačaš davek, ki ga obračunajo glede na število potnikov, glede na to, koliko časa boš v državi … Ampak je pa potem bencin cenejši. V Turčiji je zelo drag bencin, v Iranu pa menda najcenejši,« je razložil Jani in se spomnil, da so potrebovali še vizume za Rusijo, ker imajo ob vrnitvi domov najprej interni let v Rusijo, potem šele polet v Slovenijo. V Slovenijo naj bi se vrnili drugega avgusta.

»Rada potujem, no, to zdajšnje je res kar ekstremno potovanje. Z Janijem sva se že menila, da bi enkrat kaj več prispevala v dobrodelne namene, pa naj bo to,« je dejala Simona Škulj. Za avto sta odštela 2400 evrov, za servis avta dodatnih 200 evrov in seveda tudi za registracijo ter zavarovanje avta in družinskih članov. Nekaj bo šlo za uvozne dajatve, vizume smo že omenili, pa bencin, nočitve, hrana … Zbranih tisoč funtov bo družina podarila lokalnim dobrodelnim organizacijam, sto funtov pa je stala prijavnica za reli. »Potujemo po sistemu »znajdi se sam«, z organizatorjem pa imamo konferenčne klice na nekaj dni,« je še pojasnil Jani Škulj. Potovanje ne bo poceni, bo pa dobrodelno. In še zanimivost o Tadžikistanu. Država je gorata in je znana po t. i. Pamir Highway. Je menda tretja najmanj obiskana država na svetu, na leto naj bi imela le okrog štiri tisoč turistov. Desetletna Lara na tem potovanju morja ne bo videla, menda bo to nagrada Lari in Eneju po vrnitvi v Slovenijo. Oči in mami, držimo vaju za besedo!