Evropski Jeruzalem, ki še vedno živi

Besedilo: Kenan Šurković
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. junij 2014 / 10:29

Sarajevo je mesto, kjer se aktivno družita Orient in Zahod. Prepletanje različnih kultur in religij že stoletja daje poseben čar glavnemu mestu Bosne in Hercegovine. Posledica prilagajanja je tudi unikatno sobivanje, ki je temelj znamenitega sarajevskega humorja. Tisti, ki obiščejo »evropski Jeruzalem«, se ponavadi vrnejo.

Sarajevo je po evropskih standardih relativno mlado mesto. Ustanovili so ga Otomani sredi 15. stoletja in že od samega začetka je privlačil pozornost Zahoda kot „iztegnjene pesti otomanske ekspanzije v Evropi“. Sarajevo je bilo nekaj stoletij obmejno mesto, ukleščeno med dvema cesarstvoma in kulturama. Dunaj je vedno gledal na Sarajevo kot na nevarnost, ampak današnja romantična verzija Sarajeva kot multikulturnega mesta je nastala ravno v času otomanskega imperija, ki je bilo izrazito kozmopolitansko. V tem obdobju Otomani niso bili samo muslimani, ampak tudi vsi državljani cesarstva, ne glede na religijo. Sarajevo je bilo vedno dovolj tolerantno, da je sprejelo druge in drugačne. Obstaja nekaj primerov za takšno trditev. Mesto je v začetku 16. stoletja postalo zatočišče Judom, ki so bežali od evropskih inkvizicijskih grmad in v Sarajevu imajo še danes ene največjih evropskih sinagog. Stara pravoslavna cerkev na Baščaršiji iz prve polovice 16. stoletja predstavlja enega največjih simbolov verske strpnosti v Evropi, če upoštevamo takratna dejstva in okoliščine.

Sarajevo je ves čas otomanske oblasti imelo t. i. latinske četrti v katerih so živeli katoliki iz vse Evrope. Verska strpnost in sodelovanje sta bili prisotni v vseh segmentih mestne družbe. Že leta 1550 je benečanski popotnik Catarino Zeno opisal Sarajevo kot „trgovsko mesto, v katerem so živeli Turki, Srbi in Dubrovčani“. Sodelovanje in medsebojni vplivi so bili še posebej opazni v umetnosti, tako da so krščanski, judovski in muslimanski mojstri v obdelovanju kovinske posode uporabljali slog, ki je bil podoben orientalskemu, dogajalo pa se je tudi, da so pravoslavni umetniki okraševali sarajevske džamije. Seveda so obstajale podobnosti tudi v narodnih nošah. Zanimiv zapis nam je zapustil Robert Stanhopes, ki je obiskal Sarajevo v letu 1634: »V mestnem središču živi veliko kmetov, tako Turkov kot tudi kristjanov. Težko sem jih razlikoval, saj imajo kristjani večje turbane na glavi od Turkov.« Torej, različne oblike sožitja so vedno obstajale v Sarajevu, čeprav so ga pogosto želeli uničiti. Spomnimo se samo vojnega vpada avstrijskega vojskovodje Evgena Savojskega leta 1697, ko je požgal celo mesto, skupaj s cerkvami, pri tem pa so načrtno razselili tudi katoliško prebivalstvo. Takšni in podobni dogodki so bili direkten napad na sarajevsko multikulturnost. Zadnji se je zgodil leta 1992, ko so na neusmiljen način želeli uničiti evropsko mesto z bogato multikulturno zgodovino. Sarajevo je edino mesto v novejši zgodovini, ko so muslimani branili sinagoge in cerkve pred uničenjem, vendar je kljub napadom in vojni multikulturalizem v glavnem mestu Bosne in Hercegovine preživel. Sarajevčani nikoli niso imeli želje po maščevanju. Tudi danes so na majhnem območju v središču Baščaršije verski objekti štirih monoteističnih religij v BiH. Zaradi vsega naštetega se nobeno evropsko mesto ne more primerjati s Sarajevom, ker je mesto kljub vsem poskusom in napadom ostalo tisto, kar je vedno tudi bilo: mesto strpnosti in dobrih ljudi.