Gibanje naj bo del vsakdana

Ura ležanja na kavču nikoli ne da toliko energije kot ura treninga, pri katerem krepimo telo, priporoča Alenka Košir.

Alenka Košir, nekdanja profesionalna manekenka, zdaj pa voditeljica individualnih treningov in zahtevnejših skupinskih vadb za rekreativce in za vrhunske športnike, je v zadnjih letih »na noge« spravila ogromno tistih, ki so se zavedeli pomena gibanja, a sami niso zbrali moči za redno vadbo. Profesorica športne vzgoje, ki na fakulteti za šport končuje doktorski študij kineziologije, pa je, kot pravi, predvsem žena in mama. »In natančno vem, s čim se soočajo mlade mamice, ko vstopijo v svet materinstva. Prežete s srečo in ljubeznijo do svojih zakladov pozabimo nase in kmalu smo v začaranem krogu, kjer sem se po tretji nosečnosti znašla tudi sama. Kronično pomanjkanje spanca, neustrezna prehrana in nič gibanja so me vedno bolj vlekla v ta krog in nisem znala izstopiti iz njega ter se regenerirati z novo energijo. In verjamem, da so ta stanja dobro znana vsaki mamici, ki se bojuje s pomanjkanjem energije.«

Slišim, da vas tisti, ki se udeležujejo vaših skupinskih vadb, naravnost obožujejo. Kaj je pri vas tako drugače kot drugje?

»Težko rečem, kaj pritegne vsako posameznico … Predvsem se trudim, da so moji treningi strokovni – takšna pač sem. Žal se na vseh področjih soočamo s poplavo nazivov, za katere pravzaprav ne vemo čisto dobro, kje in na kakšen način jih ljudje pridobivajo, in tudi na področju športa in vadbe je tako. Druga stvar so morda moje izkušnje s področja športa in življenja na splošno. Vedno skušam pomisliti na to, kaj bi zadovoljilo mene, kakšna vadba bi bila všeč meni. Pri tem imam zelo visoke standarde. Zdi se mi tudi, da je prav, da ljudje za to, kar plačajo, nekaj dobijo. Ne le, da pri sebi odkljukajo, da so bili na vadbi. Lepo je, da jim nekaj daš in jih obravnavaš kot posameznike. Zdaj imam ogromno vadečih in lahko rečem, da vsakega posameznika poznam po imenu. Spremljam jih in delam z njimi v smeri, da dajo vse od sebe ter naredijo nekaj dobrega za dušo in telo. Na treningih tudi veliko pojasnjujem, popravljam …, poskušam osmisliti vse, kar počnemo.«

Kakšen tip ljudi se torej odloči, da pride na skupinsko vadbo prav k vam?

»Zelo različni so. Od najstnic do mamic s hčerkami, celo babice … najstarejša je bila 73-letnica.«

Torej ni nikoli prepozno začeti?

»Nikakor. Je pa res, da kasneje, ko začnemo, težje je. Tudi telo se z leti odziva počasneje. Potrebuje več časa za regeneracijo, pri treningu je treba biti bolj pazljiv. Pa to ne pomeni, da je za vsak slučaj bolje ne začeti aktivnosti.«

Na vadbo in zdravo življenje se ponavadi spomnimo, ko se začne pomlad …

»Mi delamo ves čas, brez pavze, tudi poleti.«

Zakaj?

»Ker je vadba nekakšna telesna higiena. Tako kot si umivamo zobe vsak dan, dvanajst mesecev na leto, tako tudi konstantno skrbimo za telo. To ni sezonska zadeva, ki jo začneš spomladi in končaš poleti. In potem morda jeseni spet začneš …, če ne počakaš do naslednje pomladi.«

V stilu: jutri začnem?

»Tako je. Najraje v ponedeljek. Ki potem nikoli ne pride … Želim, da ljudje usvojijo gibanje kot del svojega vsakdana. Za vse življenje. Da se zavedajo, da je gibanje nuja. Naša telesa so narejena za gibanje in več, ko se gibamo, močnejša so, bolj smo zdravi. Manj se gibamo, obratno gre. Telo peša, zdravje se nam slabša.«

Pravite, da izhajate iz sebe. Tudi v gibanju kot delu rutine. Ste mama treh otrok, torej boste verjetno znali odgovoriti na vprašanje, kako v dnevni ritem, ki ga ima večina žensk, razpetih med službo in družino, vključiti še skrb za gibanje.

»Težko je, ampak se da. Treba je predvsem postaviti prioritete. S tem ko nimamo časa zase, si namreč po svoje zmanjšujemo aktivnost pri polni moči. Vem, pogosto se je težko odpraviti na trening, zdi se ti, da zvečer ne zmoreš ničesar več. Razmišljaš, da bi ti bolj kot ura skakanja prijalo ležanje na kavču. A ura ležanja na kavču nikoli ne da toliko energije kot ura treninga, pri katerem krepimo telo, se predihamo, zato celice v telesu dobijo kisik, ki ga potrebujejo za dobro funkcioniranje. Zelo težko je začeti, a ko si v gibanju, ti to da toliko dodatne energije, da vse počneš laže. Še enkrat: treba je postaviti prioritete. Ne vem, kaj ljudje počnejo, da si zapolnijo dan. Zase vem, da pre­prosto ne morem narediti vsega, kar bi želela. A mi je to, da grem za uro na kolo, na sprehod ali tečem, bolj pomembno kot kaj drugega.«

Se bolj obnese individualna ali skupinska vadba?

»Vsaka ima svoje prednosti. Če delam z eno samo osebo, se ji lahko popolnoma posvetim. Po drugi strani pa ima tudi skupinska vadba svoj čar. Skupina potegne. Sploh pri težkih treningih. Zase vem, da bi jih težko prenašala sama, odnehala bi pred koncem. Ko pa vidiš, da vsi okoli tebe delajo, iztisneš iz sebe še zadnje atome moči – in zmoreš. Veliko vadečih že pride na trening v skupini. Spodbujajo se, skupaj opravijo z izgovori, skupaj so močnejši in vztrajnejši. Najtežje se je namreč prav odpraviti od doma. Ko si na vadbi, je že laže. Ko si na polovici – si pa tako ali tako že zmagal.«

K zdravemu načinu življenja sodi tudi zdrava prehrana. Kako gre to pri vas?

»Kaj naj rečem? Pazim.«

Na vsakem koraku nas bombardirajo s tisoč in enim nasvetom o tem, kaj je za nas dobro in kaj škodljivo. Včasih nasveti drug drugemu nasprotujejo, se izključujejo … Kako lahko običajen človek iz kupa teorij izbere tisto, kar je primerno zanj? Kaj je za vas zdrava prehrana?

»Ah, skoraj toliko, kot je ljudi, je tudi filozofij o tem, kaj je zdrava hrana. Dejstvo je, da je zdrava prehrana tisto, kar telesu omogoča rast in razvoj. Sama menim, da nobena prehrana, ki izločuje katerokoli od treh glavnih prehranskih skupin, to je ogljikove hidrate, beljakovine in maščobe, ni zdrava, ker ima vsaka od teh snovi svojo funkcijo v telesu. Saj lahko preživimo tudi, če je ena od teh snovi odsotna, a to na naše telo prav gotovo ne vpliva pozitivno. Pogosto je pro­blem, ker ljudje nimajo osnovnega znanja o tem, kaj so beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe in kakšno funkcijo imajo v našem telesu. Takšne je mogoče brez težav prepričati o čemer koli. V resnici so stvari zelo preproste: prehrana mora biti uravnotežena v energetskem smislu – v telo vnesemo toliko, kolikor potrebujemo oziroma porabimo. Če želimo shujšati, mora biti vnos manjši od porabe, če se želimo zrediti, mora biti vnos večji od porabe. Telesu moramo zagotoviti vse tiste sestavine, ki jih potrebuje za obnovo. Nobene velike filozofije. Seveda v današnjem prehranskem izobilju prihaja do tega, da je veliko ljudi premočnih, zato je glavna preokupacija v povezavi s hrano najpogosteje to, kako shujšati. Ko pa shujšajo, spet začnemo jesti enako kot prej.«

In nato spet hujšamo …

»Tako je. Vse skupaj je tako enostavno, a ljudje še vedno iščejo bližnjice in čarobne formule, s pomočjo katerih bodo laže shujšali, laže ohranjali težo. Pa jih ni. Ne obstajajo. Sliši se klišejsko, a bistvo vsega je uravnotežena prehrana glede na življenje, ki ga živiš. To je vse. Če imaš preveč kilogramov, to pomeni, da enostavno preveč poješ in premalo porabiš. Spremeniti slabo rutino kljub vsemu ni tako težko, kot se zdi. S premišljenim jedilnikom in načinom življenja je to mogoče, ne da si obseden s premišljevanjem in načrtovanjem prehranjevanja.«

Kaj menite o zdaj precej popularnih »super živilih«?

»Marketing. Če bi na primer primerjali robide ali domač ribez z jagodami goji, bi ugotovili, da ima ribez v sebi veliko več dobrega in koristnega. Ampak je preveč »navaden«, da bi ga lahko imeli za super živilo. Zdrava kmečka pamet pomaga pri odločitvah o tem, kaj jesti.«

In nadomestki obrokov?

»Vsi niso slabi. Nekateri so čisto primerni in takrat, ko zmanjka časa za pripravo hrane, ne bo nič narobe, če jih uporabimo. A da bi se prehranjevali izključno z nadomestki … Ne, temu odločno nasprotujem. Tako kot drugod tudi tukaj pomagata zmernost in razumnost.«