Čepa, največji koroški kanjon

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / sobota, 21. junij 2014 / 08:53

Soteska Čepe ali Tschepaschluch po nemško na avstrijski strani ljubeljske doline je ena največjih in najbolj obiskanih naravnih posebnosti Koroške. V globoki soteski, ki ji mnogi rečejo kar koroški Veliki kanjon, se človek sreča z mnogimi darovi narave. Po razgibani poti ob deročem, na trenutke hrumečem Ljubeljskem potoku, preko mostov in previsov se zadnja leta letno sprehodi blizu 100.000 ljudi. Za obisk Čepe se odloča vedno več Slovencev. Običajno je Čepa odprta za obiskovalce v začetku maja, letos pa je bila nekoliko kasneje.

V tisočletjih se je hudourni Ljubeljski potok ali Ljubeljska Borovnica, Loiblbach po nemško, na svoji poti do Drave zajedal v skalovje okoliških gora in ustvaril enkratno naravno znamenitost – sotesko Čepo ali Tschepa­schlucht po nemško. Domačini so stoletja iskali pot skoznjo, si pomagali z lestvami, mostovi in vrvmi, in prišli do njenega konca in izhoda. Pot po njej je bila iz leta v leto varnejša in zanimivejša ter zaradi tehničnih pomagal vedno atraktivnejša. Običajno je Čepa odprta za obiskovalce v začetku maja, letos pa je bila nekoliko kasneje. Huda zima, obilica snega in visoke vode so poškodovale naprave in v njihovo obnovo, tako so mi povedali na boroveljski občini, ki skrbi za sotesko, so vložili nekaj sto tisoč evrov. Sedaj je hoja po njej varna, seveda ob nujni previdnosti, ki pa mora biti skrb vsakega pohodnika.

Razkošje vode in zelenja

S sodelavcem Gorazdom sva začela hojo po soteski pri glavnem vhodu pod osrednjim parkiriščem nekaj sto metrov pred koroškim Podljubeljem/Unterlloibl. Prva postaja, kmalu po vhodu, je slovenska. Pred sedmimi leti je v gozdu nad vodo, pravijo da brez za nas običajnih birokratskih ovir, postavil pustolovski park Tržičan Matija Koren. Njegov sin Marko je povedal, da je obisk dober. Najbolj obiskan je otroški del, malo starejši pa so navdušeni nad največjo atrakcijo parka – nad spustom po 300 metrov dolgi žici preko soteske. Žica teče v osrednjem delu kar 56 metrov nad zemljo!

Pred mostom preko Ljubeljskega potoka oziroma Borovnice, kjer pobirajo vstopnino, se začenja hoja po soteski. Najprej bolj po ravnem, mimo kamnitih in peščenih nasipov, ki varujejo pot pred plazovi in hudournimi vodami, potem pa postaja hoja razgibana, pot pa vedno bolj strma, vendar varna, saj je opremljene z ograjami in talnimi pomagali za zanesljiv korak. Ob poti je urejen energijski park z energijsko spiralo. Če­prav bližina bližnjega potoka prijetno hladi, se prileže osvežitev pri Boroveljskem vrelcu, ki bruha 37 li­trov vode na sekundo, njena temperatura pa je do­brih 7 stopinj. Vodno zajetje je dobrih 100 metrov višje in je bilo zgrajeno v letih 1954 do 1957. Soteska hrani tudi žalostne spomine. Majhna spominska tabla pohodniku pove, da je v deročem potoku utonila 8-letna Kathi Gandolfer. Dober kilometer naprej, kjer je soteska vedno ožja, mostovi in prehodi pa pritrjeni v stene vedno višje nad sotesko, pa je znamenje v spomin na fanta, ki je strmoglavil po skalovju v vodo globoko spodaj. Tudi angel varuh, ki je naslikan na znamenju, mu ni mogel pomagati …

Prav srednji in zadnji del hoje sta najbolj zahtevna. Ob stenah so nameščene kovinske stopnice, v stene so pritrjene jeklenice, posamezni deli pa so precej strmi, saj se pot dvigne iz dna soteske skoraj 1000 metrov visoko. Table pohodnike opozarjajo na previdnost, še posebej, če so z njimi otroci! Ko ugledamo visoko nad krošnjami drevja nosilce cestnega viadukta pod malim Ljubeljem, postaja voda vedno bolj hrumeča, slapovi pa vedno bolj bobneči. To je naznanilo vrhunec hoje po soteski: Most prijateljstva, Hudičev most, skalni masiv v obliki vrat in blizu 30 metrov visoki slap Sopot ali Tschaukofall. Verjetno se imenuje po kraju Sopotnica na vrhu Malega Ljubelja. Na levi strani ceste v smeri proti Celovcu je bila že v 14. stoletju postavljena cerkvica Svete Magdalene. Ker so letos vode zaradi obilice snega v gorah še vedno vodnate, je pogled na Sopot in druge slapove enkraten. Sploh je celotna soteska primer razumnega gospodarjenja z naravo in sožitja gozda, skal in vode!

Legenda o podenskem jezeru

Pri slapu Sopot in Hudičevem mostu se lahko odločimo, ali bomo hojo nadaljevali po zložni poti do bližnje gostilne Nemški Pe­ter/Deutscher Peter ali malo dlje do idiličnega Podna/Bodental. Morda je komu zgodba o izvoru imena gostilne Nemški Peter že znana, vendar jo bom vseeno na kratko obnovil. Ko si je leta 1728 avstrijski cesar Karel VI. prišel ogledat novo cesto preko ljubeljskega prelaza, je spraševal, če mu zna kdo po nemško povedati o krajih, ki jih je obiskal. Vsi so molčali, le lastnik tedanje gostilne je znal nekaj nemščine. Cesar mu je, tako pravijo, navdušeno rekel: Ti si nemški Peter! Koroška je bila takrat večinoma slovenska. Dolina Poden/Bodental pa je čudoviti del Koroške pod severnim ostenjem Vrtače. Zatrepu doline pravijo Mlaka, pa tudi »pravljična trata« ali Maerchenwiese po nemško. Sam sem bil že večkrat tam in vsakič pritrdim ti­stim, ki pravijo, da je ta del res prav­ljičen. Čisto zraven pa je smaragdno modro ledeniško jezerce z imenom Jezero ali Meerauge po nemško. Z njim je povezana legenda, ki jo je v svoji dvojezični knjigi Bajnosti/Sagenhaft objavil v Borovljah rojeni Hans M. Tuschar, vrhunski strokovnjak za strojništvo, alpinist ter zbiratelj zgodb in starih časov, ki svoja upokojenska leta uživa v Podnu. V Mokrih zgodbah je zapisal, da so si tako kot Drava, Sava in Soča v sorodu tudi jezera na koroški in slovenski strani Karavank. Tako naj bi bilo podensko Morsko oko povezano z Blejskim jezerom. Legenda pravi, da sta se nekega soparnega dne kmetu iz Podna, ki je šel z volovsko vprego po seno, vola nenadoma splašila in skupaj s polnim vozom zapeljala v jezero. Ko je kmet zadihan obstal ob jezeru, ni videl ničesar. Niti valčka na gladini. Volovski jarem so kasneje našli v Blejskem jezeru …

Pot po soteski Čepa sva po vročih dveh urah hoje sklenila v Podnu pod Vrtačo, v gostilni Podnar/Boden­bauer, kjer vas ogovorijo in postrežejo po domače, po slovensko.