Tudi v Špitalu živijo Slovenci

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / nedelja, 23. avgust 2020 / 12:45

Prav gotovo marsikdo pri nas ne ve, da živijo Slovenci tudi v Špitalu ob Dravi, v mestu, ki leži ob tej reki slabih štirideset kilometrov severozahodno nad Beljakom. Desetletja po drugi svetovni vojni se o njih skoraj ni govorilo ali pisalo, saj so bili to ljudje, ki so na koncu druge svetovne vojne zaradi strahu pred novo jugoslovansko oblastjo bežali na Koroško. Velika večina jih je odšla preko oceana v obe Ameriki, nekaj nad 300 pa jih je ostalo v Špitalu. Tu so si ustvarili družine, postavili domove.

Od tistih, ki so maja leta 1945 bežali čez Ljubelj in po začetnem Vetrinju sklenili svojo begunsko pot v Špitalu, jih ni več veliko živih. Pokopani so na špitalskem pokopališču, nekaj pa jih je našlo svoj zadnji dom v domačih krajih v Sloveniji. V Špitalu sedaj živijo potomci beguncev, večinoma rojeni v taborišču, ki pa maternega jezika svojih staršev in njihove domovine niso pozabili.

Majdi in Alojzu Starmanu – Majda je bila s priimkom Šimenc rojena leta 1937 v Podgori v občini Dol pri Ljubljani, Alojz pa leta 1933 pri Rantu v Srednjih Bitnjah –, ki sta leta 1945 kot osemletno dekle in dvanajstletni fant z domačimi bežala na Koroško in ostala v Špitalu, sem hvaležen, da sem bil preteklo nedeljo med Slovenci v Špitalu. Majda Starman, ki sem jo obiskal zaradi pisanja o njeni najnovejši knjigi Ostali smo na Koroškem, v kateri opisuje otroška leta v Sloveniji in begunska na Koroškem, me je spremljala po pokopališču med grobovi, v katerih počiva okrog 300 slovenskih beguncev, tudi njeni in moževi sorodniki in starši. Bral sem napise na nagrobnikih: Draksler, Bajda, Janhar, Čuden, Habjan, Dolinar, Novak, Starman …

Presenečen sem bil, kako prijazno so me pozdravili pri slovenski maši v cerkvi svetega Tomaža v Edlingu, predelu Špitala. Ponosno so mi povedali, da jih je bilo dan prej, na veliki šmaren, pri maši več kot štirideset. Pripovedovali so mi svoje življenjske zgodbe in se zahvaljevali, da sem si vzel čas za obisk. Domovina kar pozablja nanje. Pel je njihov slovenski zbor, maševal pa je salezijanec Jože Andolšek, doma v Boštanju pri Sevnici, ki je od leta 1983 naprej profesor verouka na Slovenski gimnaziji v Celovcu in vodja Slovenskega pastoralnega središča v koroškem glavnem mestu. Že trideset let prihaja za vse nedelje in praznike v Špital, kjer so ga sprejeli za svojega. Gospod Jože ni le duhovnik in profesor, ampak tudi misijonar v Etiopiji, kjer so njegova glavna skrb zapuščeni, lačni in izkoriščani otroci. O trpečih v Etiopiji je z režiserjema Gerhardom Obersteinerjem in Ivanom Klaričem posnel že dva filma, zadnjega z naslovom Brezčasje senc.