Vitalna vzgoja

Za boljšo šolo (87)

Vitalna vzgoja je izjemno pomembna za zdrav duševni razvoj vsakega otroka, vendar se pri nas o njej niti ne govori in se z njo sistematično ne ukvarjamo. Tudi človekova vitalna plat naj bi bila zdrava in uravnovešena, tu je sedež njegovih nagonov, želja in teženj, to so njegova razpoloženja in čustva, človekova občutenja samega sebe in zaupanja vase ter tudi njegovo doživljanje drugih, sveta in življenja. Za to človekovo področje moderna zahodna psihologija sploh nima imena in tudi pedagogika zanj ni razvila nobene posebne vzgojne discipline, pravi Janez Svetina.

Vitalne vzgoje ne moremo zamenjevati z moralno ali čustveno vzgojo, kjer gre za navajanje mladih na običajna moralna merila, načine obnašanja in ravnanja v skladu s konvencionalno moralo. Pri vitalni vzgoji gre predvsem za razvijanje in kultiviranje naše dinamične, gonske in emocionalne narave in za pravilno harmoniziranje dinamičnih sil našega notranjega sveta. K vitalni vzgoji bi lahko prišteli razvijanje in krepitev dinamičnih sil, kot so delavnost, borbenost, podjetnost, navdušenje, zagnanost, pogum, vztrajnost, zdrava trma, zagrizenost, vzdržljivost. Prav tako bi k vitalni vzgoji sodila vzgoja mladih k samozavesti in zaupanju vase ter premagovanju negotovosti, boječnosti ali malodušja. Ni dovolj otroku reči, naj bo bolj samozavesten in naj zaupa vase – ta občutja mora otrok doživeti in se nanje navajati.

K vitalni vzgoji sodi tudi razvijanje večje vitalne odpornosti in vzdržljivosti ter frustracijske tolerance, da bi znali prenašati čustveno mučne dogodke in situacije, odrekanja in razočaranja. Pomembno področje vitalne vzgoje je tudi vadenje samoobvladovanja in kultiviranje naših nagibov, razpoloženj, čustev, predvsem manjvrednih, kot so zavist, jeza, bes, ljubosumnost, pohlep, zamorjenost, črnogledost …, in njihovo nadomeščanje z ustreznejšimi. Na področje vitalne vzgoje bi sodilo tudi navajanje mladih na sodelovanje in vključevanje v skupino, učenje sposobnosti vodenja in še druge oblike harmoničnega vedenja v družbi. Otroci naj bi v šoli doživeli čim več pozitivnih izkušenj, dosežkov in uspehov, saj bi s tem pridobili zdrav občutek samozavesti in zaupanja vase. V šoli naj bi prevladovala vedrina in dobra volja, saj je za zdravo vitalno rast izjemno pomembno čim pogostejše občutenje veselja, radosti in igrivosti. In ravno to sproščeno delovno vzdušje brez strahu in živčne napetosti ter dolgočasja si želijo slovenski šolarji. Težijo k harmoničnim in toplim medsebojnim odnosom, sprejetosti in naklonjenosti tako učiteljev kot součencev.

V naših šolah je preveč nasilja in medsebojnih konfliktov, saj se – razen kaznovanja, ki pa je večinoma neučinkovito – sistematično ne ukvarjamo s pretirano dominantnimi, napadalnimi in sovražnimi otroki, kar bi se dalo ob primerni vitalni vzgoji precej omiliti. Zanjo pa ne potrebujemo novega učnega predmeta, pač pa ugodno šolsko klimo v vsakdanjem življenju šole. Pouk v šoli naj bo zanimiv.

Medsebojni odnosi naj bodo harmonični in prijazni. Vsak učenec bi moral pri svojem delu doživljati uspehe, zato je nujno manj sposobnim učencem prilagoditi učne vsebine in ocenjevanje. Resno delo in razvedrilo, napetosti in sprostitve naj se ritmično menjujejo. Vitalno vzgojo v šolah bi lahko izvajali samo učitelji z veliko psihološkega znanja in z vsemi potrebnimi vzgojnimi veščinami. Najpomembnejši so odnosi.