O najbolj trdem komunizmu

Moj odnos do Janeza Janše ni ravno tipičen. Običajno je namreč tako, da se prvaka desnice na moč ljubi ali na smrt sovraži. Sam pa ga še vedno skušam ocenjevati v kontekstu njegovih dejanj, čeprav na splošno menim, da se je popolnoma spremenil in niti slučajno ni več tisti Janez Janša, ki smo ga štiri leta spremljali njegovi sošolci na tedanji FSPN in sam še kasneje, ko je delal v ZSMS-ju, jaz pa sem po službeni dolžnosti pokrival delo te organizacije. Zaradi zavzemanja zanj in njegove ideje sem imel v osemdesetih letih resne probleme v službi, a mi zaradi tega niti slučajno ni žal. Še danes podpišem vsakega od člankov ali komentarjev, ki sem jih tedaj objavil. Navsezadnje so bile to skupne bitke za demokracijo.

Zato sem zadnjič prav z grenkobo bral komentar Jurija Gustinčiča v Mladini (Somrak v dolini upanja, 16. 5. 2014), v katerem se je spravil nanj in njegovo reakcijo po znameniti sodbi višjega sodišča, ki je Janšo obsodilo na zaporno kazen. Ne gre le za to, da Gustinčič v vsem tekstu niti enkrat ne uporabi imena in priimka Janeza Janše, čeprav ves čas popolnoma jasno piše o njem, ampak za naslednji stavek, ki me je najbolj zbodel: »Naš politik je obsojen v državi, za katero se je zavzemal, pravijo tudi, da se je boril.« Pravijo, da se je boril? Postavljati pod vprašaj Janševo delovanje v času slovenskega osamosvajanja je seveda zelo nizkotno dejanje, nevredno nekoga, ki ga imamo za starosto slovenskega novinarstva. Z Janšo se da namreč polemizirati in obračunavati na čisto dostojen način.

Moj je recimo ta, da mu zamerim tole izjavo, ki jo je pred kratkim izrekel na 26. obletnici procesa JBTZ. Povzemam jo po STA (z dne 31. maja 2014), pravi pa takole: »Jugoslavija je imela po njegovih besedah najtrši komunistični režim v Evropi, saj je bilo glede na število prebivalcev pobitih, zaprtih in preverjanih največ ljudi; znotraj Jugoslavije pa je Slovenija daleč v ospredju.« Iz nadaljnjega konteksta je sicer razbrati, da Janša misli na povojne poboje, ampak zaradi njih ni mogoče tako enostavno označiti vseh let tega režima. Pred­vsem po letu 1948 je Jugoslavija na srečo krenila na lepšo pot od tiste, ki so jo morale do demokracije prehoditi recimo Bolgarija, Romunija, Poljska, Ma­džarska, Albanija itd.

Ko so avgusta 1968 čez češkoslovaško pomlad zapeljali sovjetski tanki, smo Jugoslovani mirno počitnikovali v Dalmaciji in nato od ubogih Čehov in Slovakov odkupovali poceni opremo za kampiranje. Slovenci, ki naj bi po Janševih besedah imeli najtrši komunistični sistem v Jugoslaviji, smo se redno prebijali čez mejne prehode v Italijo in Avstrijo in nazaj vlačili kavbojke, kavo, pralne praške in tako naprej. Tisti iz drugih koncev Jugoslavije so imeli manj sreče, saj so bili avtomobili z južnimi registracijami posebej priljubljene žrtve carinikov na severnih mejah.

Kakorkoli že kritiziramo naš nekdanji sistem, je med nami in tistimi, ki so živeli za železno zaveso, bistvena razlika v potnem listu. Nam je odpiral vrata v svet, ki ga oni niso smeli videti.