Za veke vekov moja

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 24. maj 2014 / 13:17

Kamni iz preteklosti, 4. del

»Kot 'prosvetarica' je tudi na svet gledala s povsem drugimi očmi, za povrh je učila zgodovino, tako da so mi ob njenih razlagah ob kakšnih znamenitostih šle dlake pokonci. A sem hitro požrl komentarje, saj je bila voljna punca in vsak večer, ko je za dekleti zaklenila vrata, je prišla k meni in prav lepo sva se imela. Ker sem bil dober poslušalec, sem izvedel marsikaj o njenem zakonu. Prmejduš, nekatere ženske pa res gredo kot muhe na med na takšne moške, ki niso vredni svojega imena!«

Pozneje, ko sta se vrnila domov, sta razmerje nadaljevala. Metka je bila zelo nesrečna v zakonu in je imela Janeza zato, da se je lahko jokala na njegovi rami. Kadarkoli ji je namignil, naj zapusti moža ter se preseli k njemu, pa je njegovo željo enostavno preslišala.

»Po naravi sem precej radoveden. Nekega dne, ko sem se naveličal pregovarjanja, sem sedel v avto in se zapeljal v kraj, kjer je živela Metka. Pred hišo, v kateri je živela, sem obstal z odprtimi usti! Bila je mogočna in razkošna, v primerjavi z njo je bila moja kot kakšen nebogljen palček. V trenutku mi je bilo jasno, da se ji ženska ne bo nikoli odpovedala. Ko je prišla naslednjič k meni, sem ji to tudi povedal. Najin pogovor, ki se je nazadnje sprevrgel v obtoževanja, zmerjanje in kletvice, ni primeren za javno objavo. Če sem odkrit, sem bil vesel, da sem se je znebil,« je Janez globoko vzdihnil, ko se je spomnil na konec te avanture.

V vmesnem času, ko ni bilo nobene ženske na obzorju, se je seveda posvečal službi in svoji zbirateljski žilici. Staro hišo, ki jo je za silo uredil že njegov oče, je pričel na novo »popravljati«. Zamenjal je okna in jih nadomestil z manjšimi, takšnimi, kot so bila prvotno. Dneve in dneve je preživel v mizarski delavnici ter užival v samoti.

»Potem pa sem nekoč – in to povsem slučajno – obračal gumbe na radijskem sprejemniku ter naletel na prijazno napovedovalko, ki je vabila poslušalce, naj jo pokličejo, da jim izpolni glasbeno željo. Nemudoma sem stekel do telefona in to storil. Že dolgo nisem slišal Ravelovega Bolera … Željo mi je izpolnila, potem sem jo še enkrat poklical in ji v šali dejal, da jo za njeno prijaznost vabim na kavo. Zapeljati sem se sicer moral malo več kot sto kilometrov v smeri Štajerske, a nič zato. Saj sem imel čas. Dobila sva se v neki slaščičarni. Po pravici povem, da sem si predstavljal, da bom pred seboj zagledal kakšno luštno, visoko in vitko žensko, a sem se pošteno uštel. Bila je pravo nasprotje, in ko sem ji stisnil roko, mi ni bilo jasno, kaj je mislil Bog, da je tako čudovit glas dodelil osebi, za katero se ne bi niti ozrl, če bi jo videl na cesti. Najraje bi pobegnil, ker mi je bilo nerodno, da me – četudi neznani ljudje – vidijo v njeni družbi. Res je bila ogromna! Vdal sem se v usodo, prisedel, in ko me je vnovič pobožal njen glas, sem pozabil, kakšna je! Častna beseda! Popolnoma me je začarala. In ko sva nazadnje ugotovila, da naju zanimajo določene stvari, sem bil na konju! Tako prijetno se že dolgo, če sploh kdaj, nisem z nobeno pogovarjal. Razlagala mi je, med drugim, da z navdušenjem obiskuje stare, zapuščene hiše, kajti v njih se skriva marsikaj zanimivega. Njo so zanimala predvsem stara pisma, razglednice, mene pa bolj drugo. Beseda je dala besedo, povabila me je, da jo v soboto, ko ne bo treba iti v službo, na eni teh poti pospremim. Še potem, ko sem peljal proti domu, sem razmišljal, sem totalen norec, bedak, vol in podobno, ker sem pristal na še eno druženje. Odgovora, žal, nisem našel. Sem se pa zaklel, da ne bom več po­slušal radia, pa da bom tudi v soboto ostal lepo doma. Logično, da nisem izpolnil nobene obljube! Še več. Komaj sem čakal, da v soboto sedem v avto in jo poberem kar doma,« nadaljuje v nemajhni zadregi.

Presenečen je bil, koliko starih pisem in razglednic ji je uspelo zbrati! Neverjetno! Ves navdušen se je usedel za mizo in začel brskati med prvim kupom, ki ga je postavila preden. Bila so ljubezenska pisma iz leta 1938, ki jih je pisalo zaljubljeno dekle iz okolice Kamnika zaročencu, žal pa se je ta potem odločil za neko drugo.

»V tistem trenutku sem Dašo, svojo novo prijateljico, povsem razumel, zakaj je do takšne korespondence, na kateri se je že vrsto desetletij nabiral prah, čutila takšno strastno navdušenje. Pisma so pritegnila tudi mene in ni dolgo trajalo, ko sem se strinjal, da so dragocenejša od še tako starinske in ohranjene mize ali omare. Stežka sem se ločil od branja, kajti priganjala me je, da sva sedla v avto in se odpeljala v Savinjsko dolino. Ena stran možganov mi je kar naprej govorila, da je grda debela spaka, druga stran pa me je prepričevala, da se še nikoli nisem imel tako lepo kot z njo. Dan, ki sva ga preživela, je bil nepozaben. Všeč mi je bilo, ker ni silila vame, ker na moja ramena ni odlagala svinjarij iz prejšnjih intimnih zvez, ker se je rada smejala in bila nenehno dobre volje in pozorna do mene. Najina pot do cilja ni bila zaman, saj sem našel zelo staro kmečko kladivo za klepanje kose. Na njem je bila letnica 1879. Bil sem ves navdušen in lastniku sem z veseljem pustil petdeset nemških mark. Nazaj grede sva se ustavila še v neki gostilni, na večerji. Sedela sva na terasi, sonce je ravno zahajalo, in ko sem nehote pomislil, da bi bilo lepo, če bi zraven mene sedela privlačna ženska, me je ob tej misli boleče zbodlo pri srcu. Vprašanje, ali bi s takšno žensko tudi preživel nepozaben dan, pa me je glodalo še dolgo …«

Vožnjam proti štajerskemu koncu ni bilo videti konca. Janez si je moral, rad ali nerad, priznati, da se je v Dašo zaljubil. Med njima je bilo sicer skoraj dvajset let razlike, a nič zato. Daša je v ljubezni kar cvetela, on pa tudi.

»Po malo več kot treh mesecih je napočil trenutek, ko sem jo že zaradi vljudnosti moral povabiti domov. Tega dne sem se strašno bal, saj me je skrbelo, kdo vse jo bo srečal in videl. Zavedal sem se, da so ljudje hudobni in da jo lahko s kakšno neprimerno pripombo na račun njene debelosti hitro ranijo. Kaj konkretnega se sicer ni zgodilo, so pa bili vsi, od sosedov do domačih, osupli, ko so jo zagledali. Na obrazu se jim je brez besed bralo, kaj si mislijo ne le o njej, tudi o meni, da sem se s takšno spentljal. A Daša se je obnašala, kot da teh pogledov ne vidi in da zlobnih podtonov niti ne sliši. Moja stara hiša ji je bila zelo všeč, ganjena pa je bila, ko je videla, da sem tisto kladivo, ki sva ga kot prvega kupila skupaj, položil na bel prt, kot da bi bilo nekaj posebnega. »Manjkajo ti le še rože na oknih,« se je zasmejala in obljubila, da jih prihod­njič prinese. Potem sva se, logično, znašla v postelji, ki pa očitno ni bila narejena za večjo kilažo. Enkrat, na sredi najbolj živahnega dogajanja, se je dno vdalo in znašla sva se v neprijetnem posteljnem objemu, iz katerega se ni bilo enostavno izkopati. Mislil sem, da se bom udrl v tla od sramu. Pogled na golo Dašo je bil po tistem, ko je strast popustila, še bolj zoprn … Ona pa, kot bi imela v roki čarobno paličico! Iz nerodnega dogodka je znala narediti štos! Končno sem se tudi jaz sprostil, se usedel kraj nje, na tla, in se pričel smejati.«

Janez je razmišljal, kako ji reči, naj malo shujša, a ni imel poguma. Pa še bal se je, da jo bo prizadel. Njegova razdvojenost je počasi razjedala tudi njun odnos. Strašno rad jo je imel, dokler je ni videl. Takrat pa mu je vse odpovedalo.

»Kadar sva bila skupaj, sem bil zadirčen, piker, nekaj me je sililo, da sem jo žalil. Ko sem bil doma, sem se sekiral, hrepenel po njej, jo klical, se ji opravičeval in počel vse, da sem slišal od nje, da bo za veke vekov moja …«

(Konec prihodnjič)