NSU Prinz 1200

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 16. maj 2014 / 12:09

Kamni iz preteklosti, 3. del

»Mislili so, da jih bom v vsem ubogal, ker sem potreboval denar in ker jim bom moral biti, po njihovem, hvaležen za milost, da so mi omogočili zaposlitev. No, saj je bilo po svoje res tako, a po drugi strani sem v tistem kaosu, v katerem sem se znašel, vse skrbno zabeležil in shranil dokaze o goljufijah in poneverbah. Pa tega ni bilo malo. Ti ljudje, ki so zadrugo vodili, so geslo »vse je naše«, vzeli dobesedno. Saj ni čudno, če je potem vse skupaj crknilo …«

Janez je v nadaljevanju pripovedoval, kako je bil nekaj vsakdanjega, da je bila zadružna blagajna last vseh, ki so bili pri koritu. Iz nje so si izposojali za lastne potrebe, vračali, kadar se jim je zahotelo, ali pa tudi ne. To so bili časi, ko še niso poznali bančnih transakcij, poslovali so z gotovino, in to zelo po domače. Dosti let pozneje, ko je bil zaposlen nekje drugje, so v času divje inflacije, z gotovino v blagajni kupovali marke in šilinge in valuto potem, ko ji je zrasla cena, prodajali, dobiček pa spravljali v lasten žep.

»Mnogi so si na ta račun kupovali avtomobile, oprem­ljali stanovanje,« reče med smehom, »a ko smo se kasneje, že v samostojni Sloveniji, o tistih časih kdaj pogovarjali, so vsi po vrsti izgubili spomin. O stvareh, ko so imeli prste v marmeladi, se niso več ničesar spomnili.«

Še zmeraj pomni tiste posameznike, ki so bili z vodilnimi v sorodstvu. Marsikomu je to omogočalo, da so bili v firmi vodeni kot zaposleni, v resnici pa niso enega samega samcatega dne preživeli v službi.

Veliki in majhni grehi, ki jih pomni njegov spomin, so bili ne le zanimivi, nekateri tudi smešni in zabavni. A takšni so bili včasih časi, zavzdihne, ni čudno, da si toliko ljudi želi, da se ponovijo.

Pogovori, kot je bil ta, z Janezom, lahko trajajo po ves dan. Dogodke in anekdote zna stresati kot za šalo iz rokava, še dobro, da sem si vzela čas za obisk. Vmes je pripravil tudi kosilo, solato in »pohane šnite«, ki jih je obilno potresel s parmezanom. Ko sem ga vprašala, kdo ga je naučil kuhanja, je zamahnil z roko, češ ženske, kdo pa drug.

»To, da mi je prva ženitev splavala po vodi, ker nisem želel, da bi me poročil župan, ki ni imel čistil rok, sem ti že povedal, kajne? A sva z gospo živela nekaj let skupaj, žal je potem klonila pod pritiski okolice, kajti to so bili še časi, ko je bilo koruzništvo velik greh. Nekoč je prišel ponjo njen oče, posadil na voz njo in nekaj omar ter jo odpeljal, meni pa zagrozil, da me ubije, če se še kdaj približam njihovi hiši. Takrat sem že zelo intenzivno zbiral stare predmete in jih prinašal v prenovljeno ta staro bajto. Da pa se za razdrto ljubeznijo ne bi preveč jokal, sem se vsak dan po službi usedel na kolo in se odpeljal tudi po trideset in več kilometrov daleč, da sem si pobliže ogledal kakšen nov eksponat. Nekoč sem si pri sodelavcu sposodil vespo, kajti izvedel sem za zbiralca, da poseduje predmete, ki so bili narejeni iz leskovega lubja, zgolj s pipcem. Ker ni bilo drugega doma, me je sprejela kar domača hči Martina. Že na prvi pogled mi je bila všeč, jaz pa njej. Za seboj je imela težko življenje, poročena je bila s pijancem, ki je pretepal njo in dva otroka, nazadnje pa se je, pesjan pesjanski, še obesil. Njen oče mi je kasneje zaupal precej grozljivo vaško zgodbo. Nekoč je pri oranju našel zakopano škatlo, v njej pa so bile otroške kosti.«

»Mene je bilo groza, ko sem strmel v čudno najdbo, možakar pa je le skomignil z rameni, češ da to ni nič takšnega, da so se včasih takšne stvari pač dogajale …«

Kadar je imel Janez pri sebi kakšno žensko, je po navadi pozabil na vse drugo. Tudi Martina se je kmalu preselila k njemu. S seboj je vzela le najmlajšega sina, starejšega je pustila pri očetu, da mu je pomagal na kmetiji.

»Nekaj časa sva se zelo lepo imela, potem pa se je ponovno navzela starih navad, ki jih je – kot obrambno orožje – uporabljala pri pokojnem možu. Za vsako malenkost je bila ljubosumna, kričala je name kot jesihar, grdo pa je ravnala tudi s sinom. Očitala mi je, da sem zaradi izobrazbe, ki sem jo imel, domišljav, da nanjo gledam zviška. A prisežem, da se nikoli nisem spozabil, da bi ji vrgel pod nos, da niti v službo ne hodi, kaj šele, da bi ji bilo kaj do učenja. Nekoč, ko mi je bilo vsega dovolj, sem v besu zarentačil, da ni čudno, če se ji je dedec obesil, ker ne zna drugega kot da gnjavi ljudi, ki jo imajo radi. Ko sem naslednji dan prišel iz službe, je že ni bilo več. Vzela je svoje stvari in izginila. Žal mi je bilo njenega sina, smilil se mi je revež, da je moral odraščati v nemogočih razmerah. A kaj hočemo, nisva bila za skupaj!«

Leta so tekla in Janez si je s pomočjo kredita kupil prvi avto. NSU Prinz 1200. Bil je ponosen nanj kot pav na gnoju. Imelo ga je, da bi se z njim vozil v službo, navsezadnje bi si to lahko privoščil, saj je imel nadzor čez finance in bil zato spoštovan in cenjen. No, resnici na ljubo, ne pri vseh, le pri nekaterih.

»Čeprav sem čez noč prišel do celega kupa novih prijateljev, sem s seboj do Dubrovnika povabil le Naceta. Bil je prijatelj mojega brata Dušana, pa mi je bil verjetno zato malo bolj pri srcu. Pisalo se je leto 1972, ceste niti približno niso bile takšne kot danes. Makadamskih je bilo še kolikor hočeš! Do Dubrovnika sva se vozila skoraj dva dneva. A ne bodi vrag! Ko sva vsa premečkana in neprespana lezla iz avta, sva naletela – na koga drugega kot na Slovenke! Na pomolu je sedela gruča deklet, smejale so se in zafrkavale, njihova učiteljica pa jim je nekaj dopovedovala, a je očitno niso slišale. Tedaj sem se spomnil, da imam v prtljažniku gasilsko sireno, z Nacetom sva se spogledala in jo nemudoma uporabila. Punce je zajela panika, njihova učiteljica pa je od strahu skoraj padla v morje, a smo se potem, ko smo se spoznali, prav dobro razumeli. Vse skupaj sem s krvavečim srcem povabil na sladoled, kar mi je pobralo nemalo denarja, s katerim sem želel preživeti v Dubrovniku vsaj teden dni. A nič zato, saj se je splačalo. Učiteljica Metka mi je bila všeč, jaz pa njej. Kdo bi se na morju oziral na to, da je bila poročena?! Pa to še ni bilo vse. Kot »prosvetarica« je tudi na svet gledala s povsem drugimi očmi, za povrh je učila zgodovino, tako da so mi ob njenih razlagah ob kakšnih znamenitostih šle dlake pokonci. A sem hitro požrl komentarje, saj je bila voljna punca in vsak večer, ko je za dekleti zaklenila vrata, je prišla k meni in prav lepo sva se imela. Ker sem bil dober poslušalec, sem izvedel marsikaj o njenem zakonu. Prmejduš, nekatere ženske pa res gredo kot muhe na med na takšne moške, ki niso vredni svojega imena!«

(Se nadaljuje)