Partizanska vojska osvobajala na pragu Ljubljane

Dne 13. junija 2014 mineva sedemdeset let od uspešnega boja Gorenjskega partizanskega odreda z nemško armado. Ta boj je bil na območju občine Vodice in v njeni okolici.

Dva bataljona Gorenjskega odreda sta junija 1944 le nekaj kilometrov iz Ljubljane teden dni izvajala vojaško-politične akcije. Tedaj so bile osvobojene vasi Selo pri Vodicah, Šinkov Turn, Koseze, Dobeno in Rašica - Vesca.

Dne 7. junija je bil zbor II. In IV. Bataljona Gorenjskega odreda na Šenturški Gori pod Krvavcem. Popoldne tega dne smo s pesmijo krenili po pobočjih čez Komendsko Dobravo proti vasi Komenda. Proti jutru smo prišli v vas Selo pri Vodicah in posamezne skupine so se razdelile po hišah. Takoj so bile postavljene straže in poslane obveščevalne patrulje na vse strani. Nemške postojanke so bile v neposredni bližini na gosto posejane. Ravnina in dobre ceste bi jim omogočile hitro obkolitev. Morali smo biti zelo previdni. Obveščevalna služba je bila noč in dan na delu. Izredno veliko so nam pomagali vaščani, posebno mladina. Naša vojska je štela 350 tovarišic in tovarišev. V bližini so bili domači terenci in skupina članov VDV, skupno so šteli približno petdeset mož, s katerimi smo bili povezani. Računali smo tudi na njihovo pomoč v primeru vojaškega spopada. V vasi Selo smo bili 8., 9. in 10. junija 1944.

Politična in vojaška manifestacija NOV

Akcija Gorenjskega odreda je bila velikega političnega in vojaškega pomena. Z njo smo hoteli pokazati moč NOV. Organizirani so bili številni sestanki z vaščani, izvedenih je bilo več mobilizacij in prehrambnih akcij. V načrtu je bilo tudi miniranje cerkvenega zvonika v Mengšu, kjer so imele nemške enote mitraljezna gnezda. Zaradi ogroženosti civilnega prebivalstva in cerkvenega poslopja smo načrt opustili. Vaščani so nas o vseh pomembnostih obveščali, z njihovo pomočjo smo našli v Bukovškem hribu več paketov sovražne literature, odvrgla so jo zavezniška letala, poslala pa bivša jugoslovanska vlada v Londonu. Zaplenjeno literaturo smo uničili. Bivanje v vasi Selo pa nam ni prizaneslo z žalostnim dogodkom. Pri čiščenju brzostrelke se je v hiši pri Ivanu na Selu smrtno ponesrečil kulturni referent IV. bataljona tovariš Dušan Otoničar, doma iz Vikrč. Nesreča nas je zelo pretresla, saj je bil Dušan hraber borec. Organizirali smo pogrebno svečanost. Naša želja je bila, da ga pokop­lje duhovnik Janez Dežman iz Skaručne, ki je bil naš simpatizer, toda tedaj je bil odsoten. Pogreb je bilo drzno dejanje za tisti čas. Bivanje naših enot v teh krajih je bila res velika vojaška in politična manifestacija NOV. S propagando nam je uspelo zavesti nemške okupatorje, da nas je več kot dva tisoč dobro oboroženih borcev in da bomo v tem kraju vsaj mesec dni.

Upanje za vstop v osvobojeno Ljubljano

V odredu je bilo precej borcev iz teh krajev in bližnje okolice. Spominjam se, kako sva s Francem Kimov­cem zaplenila tovornjak, ki je peljal po cesti Vojsko–Koseze–Mengeš, last manjšega nemškega podjetja iz Mengša, šofer pa je bil naš simpatizer, zato smo ga po krajšem zasliševanju izpustili. Po tridnevnem bivanju v vasi Selo smo v soboto, 10. junija, zvečer krenili iz vasi na hrib Dobeno še bližje Ljubljani. Navzlic vojni vihri smo imeli veliko upanja, da bomo kmalu napravili še nekaj kilometrov in stopili v osvobojeno Ljubljano.

Toda drzno dejanje naše vojske nemškemu okupatorju ni šlo v račun. Zato so sklicali nujni sestanek vojaških predstavnikov in Gestapa na Bledu ter napravili načrt za uničenje Gorenjskega odreda. Prvi dan našega bivanja na Dobenu je bil kar miren. Lepa sončna nedelja je omogočila, da so nekatere borce obiskali svojci iz bližnjih krajev. Drugi so čistili orožje in opremo, nekateri so bili v patruljah, na stražah in v zasedi. Tudi politični delavci so imeli polne roke dela. Njihova najpomembnejša naloga je bila na vsakem koraku vzgajati borce. Posebna skrb je bila namenjena novomobiliziranim borcem.

Odred pripravljen na boj

V ponedeljek, 12. junija, so nemške vojaške enote stopile v akcijo. Prvi boji so se vneli s terenci – kurirji in obveščevalci, na katere so naleteli. Pri spopadih so ob robu gozda v Skaručni padli trije naši tovariši. Tudi naši odredni obveščevalci, ki so šli iz Dobena proti Mengšu, so padli v nemško zasedo. K sreči so pravočasno opazili sovražnika in se umaknili. Vrnili so se v Dobeno in poročali o dogodkih. Takšna poročila so prihajala z vseh strani celo dopoldne. Odred se je umaknil iz vasi že pred poldnevom. S kosilom, pripravljenim za naše borce, se je gostila živina na Dobenu. Odred je bil na položaju med Dobenom in Rašico razporejen po najvišjih gričih in pripravljen na boj.

Gospodinja z malico in koristnimi informacijami

Kot obveščevalec sem šel s tovarišem v patruljo proti Črnučam. Držala sva se preveč desno in zašla na Dobravo pri Črnučah. Ko sva hotela stopiti iz gozda proti kmetiji pri Brinjevcu v Dobravi, je bila gospodinja prav tedaj za hišo in naju je opazila. Z mahanjem naju je obvestila, naj ne hodiva do hiše. Počakala sva malo ob robu gozda. Kmalu se je vrnila z velikim kosom kruha in klobaso v predpasniku. Na hitro nama je povedala, da je na dvorišču polno Nemcev, prišli da so že ponoči, jim pobrali vso slamo in kopljejo zaklonišča proti Trzinu – Mengšu. Vedela je povedati, da bodo obkolili hriba Dobeno in Rašico ter uničili vse partizane. Brinovčeva mama je bila velika prijateljica partizanov. Poznala me je osebno, saj sem se učil obrti pri njenem sosedu, in to komaj tri leta pred tem srečanjem.

Nemške zasede na vsakih sto metrov

S tovarišem sva urno krenila nazaj proti Dobenu, k sreči sva zopet zašla in prišla iz gozda v skrajnem levem kotu vasi Dobeno, kjer je bila nekdaj gostilna Vila. Ko sva pogledala proti vasi Gornje Dobeno, sva zagledala polno nemške vojske. Brž sva nadaljevala pot v gozd proti Rašici in kmalu dospela do našega bataljona. Poročala sva komandantu, kaj sva zvedela v vasi Dobrava. Popoldne se je odred ponovno premaknil na nove položaje še bolj nad vasi Rašica in Povodje. Z vseh položajev smo videli premike dobro oborožene nemške vojske z lahkim orož­jem, s seboj pa so vlekli tudi poljske topove. Bili smo v zelo nejasnem in negotovem položaju, z nestrpnostjo smo pričakovali spopad. Toda tudi Nemci so menjali svojo taktiko. Vse okoliške gozdove so izredno dobro prehajkali in prečistili. Okrog hriba Rašica in Dobeno so sklenili dva obroča. Zasede so postavili na vsakih sto metrov, da ne bi niti en partizan mogel pobegniti živ z obkoljenega hriba.

Preboj skozi dvojni nemški obroč

Zelo dolgo je bilo popoldne 12. junija, najdaljše v mojem življenju. Bili smo slabo oboroženi. Prav v teh dneh smo pričakovali pošiljko orožja in streliva s Primorske, zaradi ofenzive v Poljanski dolini pa se je dobava zavlekla. Vodstvo našega odreda je celo popoldne načrtovalo, kako se prebiti iz obročev. Noč – naš zaveznik – se je zelo počasi bližala, dočakali smo jo brez bojev. Med 9. in 10. uro ponoči smo krenili na pohod, toda ta pohod je bil vrtenje v začaranem krogu. Več ur smo hodili s hriba na hrib, nihče ni vedel, kdaj bomo začeli preboj. Po večurnem tavanju in premikanju v popolni tišini smo imeli kratek počitek. Zadnji posvet štaba je odločil, da se prebijemo iz obročev čez travnike in polja med vasema Vesca in Polje. Odločitev je bila zelo dobra. Nemci so postavili najmočnejše zasede na cesti Koseze–Mengeš in Skaručna–Šmartno. Med 2. in 3. uro zjutraj se je Gorenjski odred skupaj s terenci in vodom VDV množično prebil skozi dvojni nemški obroč pri vasi Vesca. V predhodnici je bilo šest mitraljezcev, ki so z močnim ognjem odprli pot odredu. Nemške zasede so se razbežale, naše enote pa so s hitrim maršem krenile proti Bukovici v Zabrež­je mimo Vodic v Voglanske gozdove. Manjša skupina se je odcepila pred vasjo Utik in krenila v Repenjski hrib. Tako je bil prvi del naše akcije končan, s popolno zmago naših partizanskih enot. Če se ne bi umaknili tako načrtno, bi bilo gotovo usodno za nas. Sodelovalo je kakih štiri tisoč zelo dobro oboroženih nemških vojakov. Imeli pa so veliko napako: večina te vojske je le nekaj dni pred tem dogodkom prišla z ruske fronte, kjer je doživela velike poraze. Med njimi je vladala zelo nizka morala. Nasprotno pa je naš Gorenjski odred bil zelo slabo oborožen, a je imel veliko moralno moč, saj je bilo v zavesti slehernega borca, da se bori za svobodo in zmago svojega naroda.

Po preboju še krajši spopad

Po preboju iz nemškega obroča 13. junija 1944 se je večina odreda utaborila v Voglanskih gozdovih. Tudi tu smo imeli krajši spopad z nemškimi vojnimi enotami, ki so nepričakovano naletele na naše zasede. Imeli smo ravno kosilo, ko je zaropotalo. V začetku smo bili zelo zmedeni, toda z dobro komando smo bili takoj vsak na svojem položaju. Boj je bil kratek in bliskovit. Nemci so imeli več ranjenih in mrtvih. Mi pa smo imeli tri padle borce na robu Skaruškega gozda in enega ranjenega v Voglanskem gozdu.

Ta akcija Gorenjskega odreda je bila izvedena po nalogu komandanta 9. korpusa Lada Ambrožiča - Novljana, tesno povezana z zavezniško vojsko pri izkrcavanju v Normandiji.

To je bil boj za SVOBO­DNO SLOVENIJO.