Paritveni polpeti s krompirjem

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 18. april 2014 / 10:22

Gledališka sekcija KUD Fofité je v petek v Kulturnem domu v Medvodah premierno uprizorila predstavo Ujet pravi čas.

Betty (Monika Jekler) sedi v kavarni in bere knjigo, pride Bill (Jure Galičič) in vpraša, če je zasedeno. Zazvoni zvonec. Bill ponovi svoj prihod in spet vpraša, če je zasedeno. Zdaj sicer ni, ampak ona nekoga čaka, pa spet zazvoni zvonec. Dokler mu ne dovoli, da prisede. Neznanca začneta pogovor in vsakič, ko ta zdrsne v območje nelagodnega, se oglasi zvonec in tako enainštiridesetkrat. Koliko poskusov za ljubezen, da Betty in Bill na koncu ugotovita, da sodita skupaj, da sta pravzaprav BB. Podobno je v drugi zgodbi, ko dva para v restavraciji Sedem menijev naročata obed. Ampak meni je samo eden, vsakič isti s tistimi paritvenimi polpeti s krompirjem, Joyau de la chasse, kakšnim drugim ptičem, nečim sladkim … Le ljudje smo vsakič drugačni. Andraž Hafner, Maša Kavčič, Katja Kutnjak in Džoni Balloni za mizo restavracije sedejo vsakič v drugačni vlogi, po svoje swingajo in sem in tja v združbo pripeljejo koga novega. Na isti meni.

To sta prvi dve izmed pe­tih zgodb, enodejank sodobnega ameriškega dramatika Davida Ivesa, združenih v eno predstavo z naslovom Ujet pravi čas. Izkušena in uigrana medvoška gledališka ekipa pravi čas poskuša ujeti skozi zgodbe z naslovi Jasna stvar, Sedem menijev, Univerzalni jezik, Davno tega, daleč stran in Besede, besede, besede. Kratke, inteligentno napisane drame predstavljajo večino dramske ustvarjalnosti Davida Ivesa, izdane in uprizorjene so bile v najrazličnejših kombinacijah, tako vsakokratna uprizoritev predstavlja nekoliko drugačen meni. Tudi tokratni »fofitejevski« je bil poseben, a sporočilo, ki ga ta splet kratkih zgodb nosi s seboj, je vselej enako, človek je pač človek (to po­znamo), hkrati pa vedno znova nerazrešljiva uganka. Pika.

Sledi zgodba Univerzalni jezik, v kateri Taja Vratarič (Dawn) in Jure Galičič (Don) navdušita z jezikovno latovščino, ko prosim zamenja prostitucija, vprašanje, kako se reče, zamenja kolo sreče in tako naprej. Vsaka beseda je povedana z drugo besedo, ki med seboj ne bivata v logičnem sosledju. Briljantni besedni artizem. Od vraga sta. Zgodba nam mogoče pove, da se ljudje zmoremo naučiti vsakega jezika, če nas ta vodi k uresničitvi naše iluzije, ki potem to ni več. Sledita še dve zgodbi: Davno tega, daleč stran, ki govori o svobodi ustvarjanja, predstava pa se zaključi z zgodbo Besede, besede, besede, v kateri Andraž Hafner, Džoni Balloni in Taja Vratarič poskušajo napisati Hamleta. Nič lažjega, bi rekel pujs v nekem risanem filmu, če pisci ne bi bili šimpanzi Milton, Swift in Kafka. Slednji je v svojem slogu najprej napisal za dvajset vrstic k-jev, a Swiftu je na koncu le uspelo. Zgodba se začne v tistem dvorcu na Danskem …

V Medvodah so tokrat ogledali odlično predstavo, na prvi pogled duhovito in preprosto, a polno trpkega humorja. Vsakdanje zgodbe, polne navadnih ljudi v običajnih medsebojnih zvezah in nenavadnih besednih razmerjih, od gledalca vse­skozi zahtevajo popolno koncentracijo. Sicer vas lahko v več kot mogoče celo nekoliko predolgih dveh urah, lahko »zmanjka«. Tudi če vam bo z besedilom mogoče šlo nekoliko na tesno, vas bo prevzela odlična igra igralskega ansambla KUD Fofité. Uigrana ekipa, polna odličnih posameznikov, in profesionalni pristop hišnega režiserja Braneta Kraljeviča je v vseh pogledih odlična kombinacija za uspeh.